Verjetno zadnjič letos...

Ura je že pozna... in začel se je še zadnji dan tega leta.... Zdi se mi, da je kar zletelo... Zgodilo se je toliko stvari, da sem jih v prejšnjem postu le s težavo strnila v par stavkov za vsak mesec... Nekateri (meseci namreč) so mi ostali tako živo v spominu, da bi lahko o dogodkih, ki so se zgodili napisala cel roman... Drugi so zbežali mimo mene kot meglen dotik.... Prišel je zadnji dan... Dan, ko bomo leto, ki odhaja zalili kot je treba... Da nam bo res uspelo proslaviti silvestrovo/novo leto kot je treba potrjuje dejstvo, da bomo na kupu nekateri osebki stare klape iz bloka 5... K meni namreč pridejo Nives in Bogdan ter seveda slavna Vesna G., brez katere zamisel o žuru sploh ne more obstajati... Kako je šlo in kaj se je dogajalo boste seveda zvedeli drugo leto... Ko se streznim...Zdaj mislim, da se bom počasi odpravila proti postelji...Čez nekaj ur moram še zadnjič (letos) v službo... Potem pa... ŽUUUR!!
Dobrih želja, ki vam jih namenjam je toliko, da bi bil post predolg, če bi vse našela... Tako vam bom le na kratko rekla: Uživajte. Vsak trenutek. Naj bo leto, ki prihaja tako popolno kot ste sami... Naj vam prinese vse in še več... Predvsem pa... Naj vas obda z ljudmi, ki vas imajo iz srca radi... Srečno!

Še nekaj dni in ne bo ga več

Minilo je že sto let od mojega zadnjega posta... Ta čas se je zgodilo veliko stvari... Lepih in slabih... Žalostne novice so se kar vrstile, a ne bi preveč o tem... Tisti, ki veste, razumete... Služba mi jemlje vsak prosti trenutek in še v sanjah me mori... Iskanje nove za zdaj ostaja le iskanje.... Pravkar sem prebrala post od G in se oločila, da ji bom speljala zamisel... Naredila bom presek zelo pestrega leta... No, vsaj tistega kar se spomnim...

Torej začnimo...

Januar: selitev, selitve, preseljevanja... Zbogom Ljubljana.... Po šestih letih sem se s težkim srcem poslovila od naše prelepe prestolnice, spokala kufre in odšla polna upov in pričakovanj na novo delovno mesto v Izolo... Z mojim dragim sva začela skupno življenje...

Februar: privajanje na novo okolje poteka počasi... Z Vitkotom si deliva malo sobico v domu in ustrajno iščeva novo gnezdece...

Marec: priprave na sezono... Iskanje stanovanja se nadaljuje... Kofetki, izleti v Ljubljano in vikendi doma...

April: počitnice na jugu Italije, odkrivanje novih krajev, spoznavanje novih ljudi in prijateljev... Spoznanje, da bi s taščo zelo težko shajala v skupnem domu... Konec aprila sva končno našla najin sanjski domek....

Maj: urejanje novega domeka, uvajanje asistentke, začetek sezone in spoznanje, da to delo ni zame...

Junij: najina družinica narase na 4... Pridružita se nama namreč dva mala kosmatinca...

Julij: dela je vedno več, zmanjkuje mi časa za vse... Na obisk pride taščica in pri nama ostane 2 tedna... Preveč...

Avgust: moje zdravje se dokončno pritoži in zahteva, da mu posvetim malo več pozornosti,... Operacija, ki jo tako vstrajno zavračam, je neizogibna...

September: mesec mine v znamenju bolniške... končno sem si lahko malo odpočila, kljub temu, da sem lazila ven in noter iz bolnice... Ugotovila sem, da je ful fino fajn bit doma...

Oktober: prva polovica meseca mine doma na bolniški, drugo polovico pa počasi capljam nazaj v službo... Težko je začeti po tako dolgem času...

November: z Vitkotom si privoščiva teden v Laškem... pustiva se razvajati maksimalno... žal je čas na lepšem prekratek... Po dolgem času spet vidim stare prijatelje...

December: delam, delam in še enkrat delam... Glavo si razbijam s tem kakšna darila kupiti (finance kličejo maščevanje)...

No, v kratkem je to moje leto... Bilo je lepo, uznemirljivo, včasih žalostno... Zgodilo se mi je veliko lepih stvari in dosegla sem nekatere cilje, ki sem si jih zadala... Žal jih je veliko ostalo v predalu v pričakovanju boljših časev... Ne moremo na hitro doseči vrha gora, ki jih je potrebno počasi preplezati... Če brezglavo rinemo z glavo skozi zid, si pridobimo le buške, glavobol in razočaranje... No, meni je uspelo okušati čarovnijo družinskega življenja... Načrti za naslednje leto vključujejo tretjega člana... Upam, da nama bo uspelo ta podvig speljat...

Za zdaj je to vse... Ko popravim računalnik doma, bom bolj ažurna... Obljubim....

Do takrat pa... Ostanite zasneženi

Jutrasto jutro

Ja, ja vem, da že sto let nisem nič napisala, ma mam reeees gužvasto življenje zadnje čase. Kratek opis preteklih dogodkov:

- prejšnji četrtek je k nam prišel Vitkotov prijatelj Saverio. Simpatičen poba res (G drugič, ko pride ti ga moram predstavit). Ima sicer malo čudne prehrambene razvade ups navade (ne je sira, salam, nič kar spominja na narezke, zelenjave, omak, prilog... je samo zrezke, pomfri, pašto s tuno, bel kruh) ma se jih hitro navadiš. Kuha pa magično kavo vam rečem... Nekatere študentke iz rožne se mogoče spomnijo podobne kave, ki jo je kuhal moj prijatelj Luca. Bobi je kavo poimenoval Kukakafe - kava za osvajanje, a mu je žal nikoli ni uspelo posnemat. Ta kava ima namreč eno posebnost: za pripravo potrebujete kafetjero, steklen kozarec (nizek in trebušast), ful cukra in moč. Ko iz kafetjere privrejo prve kapljice kave, jih vlijete v sladkor (čisto prve in max. 3 ali 4) ter začnete mešati v smeri urinega kazalca dokler vam ne nastane mehka, gladka sladkorna pena zlato rjave barve, to peno nato dodaste na kavo (lahko v kafetiero al pa direkt v šalco)... Jaz to kavo preprosto obožujem in zdaj sem imela priliko, da se je spet napijem v neomejenih količinah. Saverio je dobil 30 točk samo zaradi kofetka :)

- v soboto sem mogla na večerjo od BB in DDS. Lahko bi rekla, da pod prisilo, saj nisem imela druge možnosti. Moja odsotnost bi namreč pripeljala do sankcij. Ljubljana me je sprejela v dežju. Mojega dragega in njegovega kolega sem morala pustiti v BTC-ju, ker nista smela zdraven na večerjo. Na poti nazaj pa smo za pikico na i imeli še skoraj nesrečo. Sobota je bila torej definitivno dan za pozabit čimprej.

- v nedeljo sva z lubijem postavila drevešček. Ful je lep. Slikico dobiste, ko najdem kabelj od fotoaparata.

- od ponedeljka dalje so sledile priprave za božično-novoletno praznovanje v DDT. Ker pričakujemo kar nekaj gostov, imamo tudi kar precej dela. Dom je že v celoti okrašen in jedilniki so pripravljeni, personal smo najeli in sedaj čakamo na goste.

- naslednji četrtek imamo nadzorni odbor... Me prav zanima kako in kaj...

- začel se je lov na darila... Jeeeeee

- ta vikend sem doma doma. Sem prišla moje mačkone obiskat. Moji mi jih namreč nočejo vrnit.

Tako... To je to... Ker se bom verjetno dolgočasila, vas bom sigurno "razveselila" še s kakšnim postom.

Do takrat pa.... ČIrI čaV

Veseli december

Sedaj gre za res... Veseli december se je uradno začel... Miklavž je s svojimi darili, ki nam jih je pustil danes ponoči, otvoril nori ples daril, voščil, želja... Tudi tukaj pri nas v Šmarjah se je vstavil in nam polepšal jutro s presenečenji... No, včeraj je naš Miklavž letal po trgovinah in iskal nekaj primernega... Nekaj koristnega.... Tako je bilo pri nas doma, ko sva s Tanjo bile še male (no, zdaj se tudi vedno spomne na naju, tudi če smo že velike babure)... Miklavž je bil tisti, ki je nosil koristne stvari in sugo sadje, mandarine in sladkarije... Igrače in druge večje želje je raje prepustil kar Dedku Mrazu...

In tako je Miklavžek danes pustil na mizi topel šal in rokavice za mojega lubija, copatke za mojo asistentko in njeno hčerkico (se me je usmilil - tako mi ne bosta več v blatnih adidaskah po tapisonu skakljale), sladkarije, kavo, svečke... meni je pa takega mehkega snežaka prinesel, ki me bo grel dokler mi moji ne vrnejo mojih otočičkov...

Ta vikend bomo skupaj z Vitotovim prijateljem postavili tudi jelko... Postam sliko... obljubim..

.No, nočko nočko....

Moji srčki....

Chicco


Spillo

Bonsai Gino in nova frizura

Že kar nekaj časa se spravljam k frizerju, da malo poštima to mojo grivo... A ker sem na svoje dolge, v vetru plapolajoče lase zelooo navezana in ker nimam niti približne ideje o frizuri, ki bi jo želela, se moj sprehod do frizerja vedno konča tako, da stisnem rep med noge, naredim oster obrat in jo pobrišem v drugo smer... Prej ali slej bom morala kapitulirati pod škarjami.... Ma se še ne mudi... Je tako, da se ne? No, če imate kak predlog o možnih frizurah itd... mi ga kar lepo pridno pošljite...

Poleg mene, je bil v hiši še nekdo, ki je bil že pošteno potreben striženja... Na srečo ga ni bilo treba peljat k frizerju, ampak sem se s škarjami spravila nadenj kar sama... Nič bat... Ne govorim o mojem dragem in tudi o mačkonih ne....

Stilskega preoblikovanja mojstrice VesneS je bil namreč deležen moj bonsai Gino... Gino je prispel v Šmarje iz dalne Pulje (regija na peti italijanskega škornja)... Ko smo bili aprila na obisku pri moji v.d. tašči, me je Vitova teta Anna, ki dela v centru za bolnike z AIDS-om, prosila, če bi ji pomagala pri prodaji bonsajev (stredstva od prodaje so bila namenjena raziskavam v zvezi s to boleznijo)... No, prodaja je bila kar uspešna, saj sva v treh urah prodale cca.70 bonsajev (cena ni bila niti približno nizka)... Ko je bila prodaja že skoraj pri koncu, sem opazila, da se mi iz škatle navihano smehlja bonsajček Gino... Kupila sem ga in ga odpeljala s sabo daleč na sever... S tem sem naredila dve dobre stvari hkrati: prispevala sem dinarčke za raziskave povezane s cepivom proti AIDS-u ter sebi poklonila res lepo rastlinico, ki me razveseljuje z dneva v dan... No, bonsaji so me tako navdušili, da sem potem kupila še enega za Tanjo (mojo sestrico) pa za taščo seveda....

Torej... Gino ima danes novo frizuro... Zgleda pravi frajer vam povem.... Zdaj ga bo potrebno še presadit, ma to bo še malo počakalo, saj moram kupit pravo zemljo, posodo, gnojila...

Ko bo cel nov, vam bom pripopala še slikico...

Do takrat pa:

Pa pa

Dear Santa...

Tako pisemce sem tudi jaz vedno pisala Dedku Mrazu, ko sem bila majhna... Mogoče bi bilo fajn, da bi ga še kdaj.....

Današnja večerja za mojega lubija...

Evo dobila sem idejo za današnjo večerjo.... No, grem packat...

PEČENA PIŠČANČJA BEDRCA Z MANDLJI

Sestavine za 4 osebe:

- Marmelada 4 žlice

- Gorčica 2 žlici

- Curry 0,5 čajne žličke

- Piščančja bedrca 4 kosi

- Mandlji 100g

PripravaV posodi zmešamo marelično marmelado, gorčico in curry. Vse skupaj malo segrejemo, tako da marmelada postane mehka.Piščančja bedrca namočimo v omako.Nato jih povaljamo po grobo sesekljanih mandljih.Položimo jih v namaščen pekač in pečemo 30 min na 180° C.

Dober tek!

Pripravljeni...Na štartu....Zdaj!

Torej.... potovalka pripravljena, mačke spakirane... beauty-case napolnjen.... hiša pospravljena (no ja, kolkor tolko).... rože zalite.... centralna sklopljena... No, mislim, da ne manjka nič... Upam... Lahko torej štartam... Lakho se zapodim med valove bazena v Laškem... Sej me ne boste pogrešali ne? Vem, da ne.... Grem se malo zrelakseeeeratt.... Komi čakam, da v petek še moj lubi bubi lubi za mano pride in da bomo par dni odklopili od vseeeega.... jeeeeeeee...

Aja... gor piše, da so tudi mačke spakirane... Ne, nč skrbat... ne bom jih s sabo v toplice jemala.... Moja dva bambolinota gresta na počitnice k teti Tanji in nonotu Rudiju.... Ne morem jih pustit čisto same doma... Preveč sta vajena družbe in preveč razvajena, da bi jim kdo prišel sam hrano in mlekca nasut.... in tako gresta na počitnice :-) ....

Nič, moj taksi je tle... se mogoče kaj od doma javim preden odletim... Do takrat pa.... Ziaosssss!!

Pravljica....

Meglice ovijajo hišico na vrhu hriba, zrak diši po listju in ruj, ki obdaja dvorišče nežno barva pokrajino... Vse je mirno... V daljavi se med enim in drugim oblakom vidi sivo morje, ki zaspano in mirno mežika... Le tu pa tam kakšna ladja zdrami njegovo svilnato blazino... Skozi okno hišice na vrhu hriba toplo sveti zlata svetloba... Nekdo se mota po kuhinji in dnevni sobi... Vsake toliko se ozre skozi okno proti zaspanemu morju... Dekličin pogled poboža listje ruja, zadnji cvet vrtnice in rožmarin in se vrne k svojemu delu... Zre v ekran in skuša na papir spravit članek... A idej ni... Oziroma jih je toliko, da se spotikajo ena čez drugo in na papirju zvenijo le še kot velika mineštra... Počasi se odpelje od računalnika in pokuka v pečico... Tisti dan želi pripraviti svojemu možičku nekaj zares dobrega... Spomladanski zavitki se že barvajo zlato in tudi nabodalca že vabijo s svojim omamnim vonjem... A je spet pretiravala s količino? Skomigne z rameni in vzdihne... Še dva dni in grela se bo v toplih vodah bazenov v Laškem... V sredo se bo tja odpeljala z mamo in šele v petek bo prišel tudi njen dragi... V službi ni dobil dopusta za celoten termin... Le ponedeljek in torek... Treba bo tiste 4 dni maksimalno izkoristit... Prav tisto jutro je rezervirala raznorazne masaže za razvajanje telesa in duha... Joj, kako je daleč petek... Bo zdržala toliko dni brez svojega dragega? Išče po spominu, a ne spomne se kdaj sta bila zadnjič več kot 1 noč narazen... Zadnjih 10 mesecev skoraj sigurno ne... Kako čas beži... Že 10 mesecev živita skupaj... Sprva v domu, v majceni sobici tik ob vhodu (kjer se ponoči tako srhljivo sliši zvok odpiranja elektronskih vrat), od maja pa v tej prelepi hišici na vrhu hriba... Vzdihne... Skozi okno je pravkar posijal žarek sonca... Le od kje se je vzel? Glej, sploh ni opazila, da se je nebo razjasnilo in da modrina že preganja meglice... Kakšen lep pogled... Grad Miramar ji mežika z druge strani zaliva... Obliva ga topla rožnata svetloba in okna se zlato svetijo... Trst se zdi tako blizu... Kot na dlani... Pogrešala bo ta razgled, če se bo mogla kdaj preselit... Ah, pogrešala ga bo že v teh parih dneh, ko bo zdoma... Kihne... Prehlad jo še kar daje, ma vsaj vročine nima več...Upa, da bo lahko v bazenu nemoteno uživala in da si ne bo na mesto prehlada nakopala kakšno pljučnico... Še to se ji manjka... Bazen... Topla voda.... Masaža... Mmmmm že ob misli na te stvari se ji mišice sprostijo in želodec pomiri... Ve, da ji bo telefon službeno nonstop zvonil, a odločila se je, da se ne bo oglašala... Pa če se svet posuje... Ne bo se... Že tako si je morala odtrgati 4 dni uživancije v termah zaradi službe... Mišice se spet zvozlajo... Hudiča pa še šiht! Upa, da se bodo možnosti, ki se ji obetajo spremenile v kaj bolj konkretnega... In potem? K vragu z domom, društvom, šefi, itd.... V Laškem se bo končno naplavala in se v vodi obešala na svojo boljšo polovico po mili volji.... V vodi je vsak gib toliko lažji... Skoraj ne opaziš oslabelih mišic... Skoraj... Počasi se spet zapelje za računalnik in poskuša še kaj napisat... Čečka po ekranu, a brez nekega velikega učinka... Ponovno se zazre skozi okno in si obljubi, da bo kasneje ponovno poskusila pisati... Rok je ob polnoči... Do takrat bo že še kaj napisala.... Blog bo prepustila za jutri... Ali pa tudi ne?... Večer že objema hišico na vrhu hriba... Sedaj gori že več luči in vse se zdi tako mirno in toplo.... Kot nenapisana pravljica....

Smrk, smrk... Kih, kih...

Zadnjic sem prav z zanimanjem brala post od Nivi o prehladu... Mislila sem si: "Golazen grda (bakterje in viruse mislim) jaz se ti pa ne bom dala!"...Ja, seveda Vesna.... In evo mene tukaj... Z vročino in popolnoma brez glasa (še dobro, da ni blog glasovni, ker se verjetno kar en lep čas ne bi oglasila oz. bi posneti zvoki spominjali na glasove vesoljcev z zadnje galaksije v vesolju)...

Kljub vsemu ustrajno hodim v službo, v upanju, da še koga mimogrede okužim.... Moj šef namreč pravi, da se premalo vidiva... Danes sem sicer zbežala domov kar prej, ker me je začelo spet kuhat in mi ni volje ogrevat celega doma... Dopoldne je bil dan za nakupe... Namen je bil služben, na koncu pa se je izkazalo, da se najde nekaj časa tudi za privat... V Merkur smo šli namreč kupovat okraske za Božič in Novo Leto... Na domskem podstrešju sem jih sicer našla cel kup, ma mi niso bli glih všeč... Zdaj morem najdet samo še par drobnarij in imela bom vse potrebno za okrasitev doma... Upam, da bo moj stil - malo, toplo ma lepo - všeč tudi gostom...

Ker sem imela s seboj še kupon za 20% popust na novoletne artikle, ki velja samo za november, sem nabavila še smreko in okraske za doma... Komaj čakam, da jo bova z Vitotom postavila in bodite preporičani, da se bo za vse vas nekaj našlo pod njo...

Joj... Moj nos že spet curlja... Grem si zamaške not dat pa čaj kuhat, da me malo ogreje... Centralne danes ne bom kurila, ker sem bila včeraj od lastnice kar grdo kregana... Pozabila sem jo namreč izklopit ob 22-h.... Sem jo ob 22:15...

Nič grem jaz kihat in smrkat v posteljo... se še kaj beremo

Moji Take that so nazaj!!!!

Počutim se prav otročje.... Ku ena zmešana 15-letnica... Ma sem tako vesela, da se je moja najljubša skupina iz časov brezskrbnega otoštva spet vrnila na sceno.... No za pokušino vam pošiljam video z njihovo najnovejšo pesmico... Enjoy!

Novičke iz male vasičke....

Danes je res lep dan.... Vsaj za zdaj...

- Danes sem doma.... je kombi crknil in me sofer ni mogel prit iskat... moj je pa tudi že odpeketal na siht... In tako sem veselo doma... Pišem blog, klepetam z Nivi, pišem članke in spotoma delam še nekaj za službo...

- Včeraj sva z mojim dragim šla na surprise party za roj. dan od enega njegovega kolega in se znajdla na najinem prvem gaz party-u... Full smo se meli dobro... Eden od povabljenih mi je sicer razložil, da moji čevlji niso več v modi in da bi mi bolj pasala frizura s fru frujem, da bi mogla uporabljat Diorjevo maskaro, ker trepalnice bolj povdari in da imam ultra super wow šminko... Enkratna izkušnja... Škoda, da sva mogla kmalu domov, ker naju je danes čakal šiht... Vsaj tako sem mislila....

- V Merkurju so že začeli prodajat vse za Božič... Kmalu bomo lahko že avgusta kupovali smrekice... V novembru imajo sicer 20% popust, tako da bom verjetno izkoristila in si nabavila vse potrebno že zdaj.... Dokler je še kaj izbire in dokler ni gužve... Sovražim gužvo...

- Včeraj sem kupila najtežji lonec za rože kar jih je premogel merkur... Moji zlati otočki namreč zelo radi plezajo na eno rožico, ki se nato vedno znova zvrača na tapison in ploščice... Ker je roža preživela študenta in Peričevo, mi je škoda, da bi zdaj crknila....

- Juti imamo pri nas doma Martinovanje... Spet bo polna bajta ljudi....Pijanih, seveda...

- Še ne veva, če se nama bo dalo it gledat vse tiste pijane osebke iz zgornje alineje... Bomo videli kake volje vstaneva zjutraj....

- Napisat moram še dva članka in se mi ne da... Res ne...

- Še naprej iščem novo službo....

Torej... toliko za zdaj... glede na to, da sem doma, se bom verjetno še kaj oglasila.... Verjetno....

Naj se vam telebajski smejijo...

Ko te mine volja met otroke...

Končno! Končno sva z asistenko "zaključile" pospravljanje in je lahko odpeketala domov... Zakaj sem zaključile dala med navednice? Odgovor je enostaven.... Stvari za naredit bi bilo še milijon in pol sam moji živci so kolapsirali pod pritiskom sitnarjenja ta male od moje pomočnice.... Asistenka ima namreč 5 letno deklico ob kateri te mine met otroke... Ker je nima popoldne kje pustit in ker jo jaz rabim predvsem popoldne, ko pridem iz šihta, sem pač pristala na to, da jo vozi s sabo... Slaba poteza vam rečem. Deklina je namreč skrajno razvajena in mega distruktor.... V 5-h minutah, ko jo pustiva kdaj samo, je sposobna naredit karkoli... Na primer? Pobarvat morsko školjko na katero sem zelo navezana (študentska klapa že ve katero) z alkoholnimi flumastri, porisat mizo, razbit kipec egipčanskega boga sonca, narezat rokave moje bluze, itd itd.... Poleg tega morava z njeno mamo poslušat pol in več urno tuljenje, vsakič ko meni pripravi kaj za jest in ona ne more dobit točno tistega... Ne me narobe razumet... Ni mi problem otroku ponudit biškote, sendvič, ribo ali karkoli pač pripravljamo, ne more pa dobit čisto vsega kar si zmisli. Danes je bilo na vrsti kuhano jajce... Na vsak način je hotla prav tisto, ki je je pravkar zrezala v solato... Ne drugo, točno tisto... In spet smo tulili in stokali... Evo zakaj sem si želela asistentko brez otrok.

Ko pride do takih prizorov, sem raje tiho. Otrok ni moj, torej nimam nobene pravice posegat v njeno vzgojo. Kljub temu me večkrat zasrbi jezik. Mogoče bodo moji otroci še bolj razvajeni. Ne vem. Vem le, da me mine volja met otroke vsakič, ko se dere, tuli, cepeta, smrka oz. zahteva to ali ono...

Ivan Minatti - Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči-

nekje vendar mora biti zanjegnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen

ker drevesa in trave vedo za samoto-

kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost-

če se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolečino-

koliko težkih nogje že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,v isto sled -

o trave, reka, kamen, drevo,molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

To pesem obožujem že od osnovne šole... Izborila si je prostor v srcu in tega koščka ji nihče ne bo mogel vzeti... Veliko poezije si je našlo svoj prostor v meni, a ta je tista, ki si jo podzavestno pogosto ponavljam... Prinese mi nek notranji mir in poveže me z vsem kar me obdaja... Upam, da bo tudi vam tako všeč kot meni....

Želim vam lep jesensko-zimski dan....

Na kratko...

Danes le dve besedi, ker sem rahlo slabe volje... V službi so me spet ob živce spravili in ne da se mi o tem razglebljat... Sprašujem se le, kako lahko delam za tako firmo... Mogla bi se imet bolj rada... Danes sem mogla še podaljšat delavnik... Šele zdaj sem priromala domov... Skuhat nisem uspela nič...

Ah nič, grem ven na pizzo in v kino gledat Fašiste na marsu... (najraje bi tje poslala koga drugega)...

Bodite zeleni...

Megla...

Megleno jutro... meglen dan... in še bolj meglen večer... Danes sem se tudi jaz le megleno vlekla okrog... zjutraj sem komaj komaj uspela odpret oči in če ne bi bilo mrzlega tuša (topla voda zjutraj je le utopia - centralne namreč ne smem zaštartat pred 6:30 in v 30 min se voda ne segreje dovolj za vroč tuš) bi verjetno cel dan kar prespala... Moj nos se je odločil, da bo puščal, kihal in smrkal... in družbo mu je prišel delat še prijatelj kašelj-.... Juhu juhu! ...

V službi sem se spet lotila dela, ki ni moje... Ne zato, ker bi bila tako zelo altruistična ampak zato, ker vem, da me bo januarja, ko bo čas za bilance, nekdo itak prosil, da je naredim... Torej, bolje delat sproti... Ko je bil čas za kavo, so v zasedi name čakali nekateri zaposleni in se odločili, da bodo svojo jezo do našega šefa stresali kar name kljub temu, da dobro vejo, da ne morem narediti nič razen, da jih poslušam (njihove pritožbe in tožbe sem že toliko krat predstavila šefu, da sem potrošila sedem letne zaloge besed in prepričevanja).... Rezultat? Veliko slabe volje, močan glavobol in še večja jeza do šefa - tokrat z moje strani. Dovolj mi je že tega, da sem postavljena za strelovod-.... Poslušat jih morem tako ali tako iz vseh strani in ko mu predstavim problem, jih slišim še z njegove strani...

Počasi imam res že vsega dovolj... Kako lahko delaš v službi, kjer nimaš med sodelavci niti ene oporne točke? Če ne bi bilo tega prekletega denarja brez katerega se žal ne da živet, bi poslala k vragu vse skupaj.... Ah, dosti mam vsega...

Zdaj si grem skuhat čaj in počakam, da se vrne moj dragi... upam, da me bo vsaj on spravil v dobro voljo....

Fabio

Zanimivo... Včeraj zvečer sem se dolgočasila pred tv-jem, medtem ko je moj dragi veselo sedel za računalnikom (včasih sem prav ljubosumna na to grdo škatlo)... No skratka... Nekej sem brkljala po telefonu in naletela na cifro od enega kolega, ki sem ga že davnega leta 2002 spoznala na-takrat-še-zelo popularnem Mircu... Zelo simpatičen fantina je ta Fabio ni kej... Italijan, iz Rima (ja vem, da sem mahnjena na italijane)... Dolgo sva ircala, dokler se nama je marca 2004 (ko sva se z G vračale iz Calabrije - to zgodbo vam povem drugič) celo uspelo srečat na rimskem letališču... VesnaG se verjetno spomne kakšne kolobocije smo zganjali, da sva se uspela videt... Oba sva bila zelo vesela srečanja, dvomim pa, da so bili istega mnenja tudi potniki na letalu, ki je čakalo, da se še jaz spravim nanj.... Ne vem zakaj sva se čez nekaj časa čisto izgubila na medmrežju in se v zadnjih dveh letih nisva uspela srečat, oba preveč zaposlena z življenjem... No, včeraj sem ponovno naletela na njegovo številko in mu zaradi ljubega dolgočasja (malo pa tudi zaradi nostalgije) poslala sms.... pozno ponoči je odgovoril... Zjutraj sem vsa zaspana presenečeno brala sporočilo... Danes popoldne sva se spet srečala na spletu in klepetala, obujala spomine na stare čase.... Ni kaj... net je res lušna zadeva...
Danes sem torej dobre volje...

Jesen v meni...

Jesen u meni... Ja, ni kej... res lepa pesmica... Škoda, da je skupina Parni Valjak zapustila sceno... Njihovi koncerti so bili vedno pravo doživetje... Sploh tisti v Križankah...

No, tudi vame se je naselila jesen... Energija ne narašča... Vse je mirno in tiho... Če bi lahko v zrcalu videla svojo dušo, bi bila podoba po vsej verjetnosti taka: mirno jezero v katerem se zrcalijo obrisi dreves... ogledalo na gladini le občasno zmoti zlat ali bronast list, ki počasi odplava dalje... Idila... Upam samo, da je ne bo kdo poskušal razbiti... Vsaj do zime... Naj kar traja do pomladi...

Služba kliče....

Ostanite pisani

Zebe me...

Končno se spet malo spravljam pisat... Sicer je to kar težavno dejanje, saj me zebe ku sto mater... Ja ni kej, tudi letos zima že kar težaško trka na vrata in selitev puloverjev v omaro kjer so še pred nedavnim bivale majčke, oblekice, bluzice itd., se je zaključilo. Škoda. Ja, res me ful zebe in moja lastnica sploh ne razume, da je človeku, ki pač cel dan sedi in se ne giba precej bolj mraz kot nekomu, ki skače veselo naokrog. Upam, da jo bo kmalu srečala pamet... Kar kapnike imam na ušesih oz. niti ne kapnike marveč prave ledene sveče.

Ponovno sem v službi (kot že vsi veste) in v velikem precepu... Moj šef namreč želi, da se vrnem na bolniško, kar pa sploh ni enostavno... Počutim se namreč že zelo ok in bit stalno doma mi preseda... Poleg tega ti noben zdravnik ne da bolniške zgolj zato, ker ti je tako zapovedal šef... A ne? No, če kdo pozna takega zdravnika, naj mi posta njegovo cifro. Če bi vsaj imel moj malo prostih dni, bi bilo drugače... Mal crkljanja pod dekico bi v tem mrazu prav sedlo... Zjutraj, ko je potrebno vstat, je tako težko zapustit topel objem...

Jutri pride moj v.d. svakec s svojo drago.... V soboto bomo skupaj jadrali proti notranjosti Slovenije kjer nas prvo čaka kosilo pri Krištofu (moji najljubši gostilni trenutno (kar pa ne pomeni, da je všeč tudi moji denarnici)), nato pa še sprehod po Ljubljani... Upam, da ne bo dežja...

No, zdaj se grem malo pogret pod fen... Ne, saj ne... Bom se pa v deko zavila, da bom malo podobna teti Pehti - tisti od Kekca, saj veste...
Mejte se skrajno toplo in se še kej čujemo, a ne, a ne?

Back to work... ali Kako mi ne diši služba...

Danes se oglašam kar iz svoje so nice prenice pisarne... Me je že kuj zjutraj minila volja v službi ostat, ma kaj čmo... Je treba delat, da se lohk živi... (tku pravijo)...

Upam, da bom kmalu dobila kak odgovor (pozitiven seveda) na prošnje, ki jih tako pridno pošiljam okrog... Mogoče pa bom sprejela predlog Vesne G., si na bagrček namontirala frezo, kosilko, brano, plevnik, itd... ter odprla Vrtnarstvo na domu Vesna S., sp... Ni slaba ideja je tako?

Poleg tega, da mi ne diši na šiht zaradi že enkrat omenjenih razlogov, je zdaj zjutraj še pasje mraz in vsakodnevno zapuščanje tople posteljice in tuširanje v ledeni kopalnici prinaša le traume...

Upam, da bo kmalu bolje... (ne, ne bo, ma tolažim se lohk, a ne?)...

No torej, za zdaj je to vse... Ko bom doma, se spet oglasim... Mogoče....

Bodite pokošeni!

Rožce, rožce...

Dragi bralci, drage bralke... moj vrt je končno spet začel živet... No, potrebno je še marsikaj dodelat, ma vsaj nekaj novih rožic je posajenih in večina plevela leži na kompostu... Ma vam morem rečt, da je blo vse skupaj že pravi dizaster...Moj lubi bubi ni glih nadarjen za vrtnarstvo in se je torej vrtu pridno in na široko izogibal... Končno mi je uspelo prepričat vrtnarko mamo, da je prišla malo porit, pokopat in posadit... Včeraj sva se zjutraj zapodili v Obi in mojim že predhodno nabavljenim rožicam dodale še malo družbe (pa zemljo, lonce, gnojilo,...itd.) ... Račun ? 21 čukov, ki jim je potrebno dodat še tistih 23, ki sem jih po netu zapravila za ostale sadike... No torej, včeraj nam je uspelo posadit 7 vrtnic (2 roza, 2 beli, rumeno, rdečo in vijolično), 25 belih narcis, 10 rožnatih tulipanov + 15 roza narcis (nikoli nisem še v živo videla roza narcise), 4 grme temno modre sivke pa 3 grme roza sivke, 5 sadik blazinastega timijana (ja bravo pogruntali ste - cveti roza), 5 sadik blazinaste zvončnice, 5 sadik nekih drugih blazinic, 5 pastelnih lilij, grm resja in grm krizanteme v barvi resja... V škatli me čaka še 50 čebulic tulipanov, ki včeraj niso prišli na vrsto, vrečka spominčic in škatla trave... Te rastlince pridejo na vrsto drugi teden, ko bo vrtnarka mama s seboj pripeljala vrtnarja tatu... Vrt je namreč potrebno še v celoti prekopat, pognojit in dodat kar nekaj zemlje in gnojila (no vsaj tam kjer ni še rožic) tako, da bo travica res bujno rasla... Kdo jo bo kosil še ne vem, ma si bom že kej zmislila... Kot vidite bo moj vrtek spomladi prav lepo zgledal (če se bodo rožce odloile, da se bodo prijele in zrasle seveda)... Upajmo samo, da nama bo lastnica podaljšala pogodbo, da bom lahko v cvetju tudi uživala (drugače ji bom pa vse ven porila ha!) Toliko za zdaj... Se še javim, če se kam ne spravim... Bodite v cvetju! Lupčka!

Veverička, veverička...

Dolgčas in ideje

Danes se res ne dogaja nič posebnega... Moja asistentka je ravnokar odpeketala domov in tako bom samevala doma dokler se moj ne prikaže iz službe... Glede na to, da ima danes še zdravniški za podaljšanje izpita za avto, predvidevam, da bom samevala nekje do šestih... Kuhala za spremembo nisem nič, saj je danes on na vrsti... Pustimo se presenetit...

Od kar sem doma na bolniški, sem postala prava gospodinja... Ja ja res je... Kuham, pucam, perem, šivam... No ja, nekatere od teh stvari (več ali manj vse :P) počne moja asistentka, ma jo budno nadzorujem in vsaj vem, da je vse res narejeno... Če ji pustim le listek oziroma navodila, imam vedno občutek, da ni vse tako kot bi moralo biti...

Jutri pride dol mama za par dni (gre asistentka na dopust) in v planu je mega sajenje rožic in oblikovanje vrta... Pred dnevi sem namreč dobila paket od Bekkerja (http://www.bakker-holland.si/)... Zapravila sem en veeelik kup denarja za en še kar velik kup rožic.... Upajmo, da bodo cvetele in živele...

V.d. svak se je napovedal za naslednji vikend... Baje pride z njim tudi v.d. tašča... To me ne naudušuje ravno preveč ma ka čmo...

Začela sem pošiljati prošnje za šiht... Bomo videli kakšni bodo odzivi...

Bolj kot se oziram po hiši, bolj mi je jasno, da bom morala še marsikaj dodelat... Slikca tam, vaza tle... Predvsem si morem nabavit več rožic... Če bi blo to moje, bi verjetno kar vse ven pometala in začela na novo... Prostori so super, sam oprema v nekaterih je pa res za .... In ko mi je dolgčas opazim še več stvari, ki bi jih lahko spremenila... Zadnja idea? V kopalnici bi bolj pasal stenski radiator.... taki velik do stropa... Pa v dnevni bi blo fajn garnituro zrihtat... en tak fajn kavč, da se lahko v njega zlekneš in uživaš v dobrem filmu... Pa tapison bo treba menjat... Itd itd...Skratka idej je malo morje... sam v prakso jih je treba spravit...

Vceraj sem pogruntala kako se posta filmčke... In to prav sama sama... Ne moreš verjamit...

No včeraj je bil itak mal čuden dan... Celo po Jernejčku se mi je stožilo... G in Nives že vejo za koga gre ;).... pa po starih časih, ko so še obstajali civilni vojački (in njihovi simpatični kolegi)...

Toliko za zdaj... Botide jesenski
Lupčka

Otrocicki ne poslusat ;)

No ja... malo je huda... ma mi je bla takooo luskana....

Kratek (yeah right) povzetek preteklih dni

Ojej...zdaj je pa res že skrajni čas, da se kaj oglasim... Včasih kar pozabim na blog... Ja ja vem, da ni lepo od mene ma je toliko drugih zanimivih stvari.... No, poglavje trgatev smo zaključili 1. oktobra... vina bo full in baje bo močno za znoret... Žur je bil... ljudi več kot grozdja... Klasika... Za Martina se torej vidimo, da provamo kako je ratalo ne?

Mačkona sta oba ratala evnuha... V soboto je še Chicco izgubil svojo moškost... No, vsaj ne bo smrdečih lužic okrog po hiši... Sicer vem, da se ta poseg vsem moškim zdi velika brutalnost... Ma v svetu mačk je to edini način, da ljubljena živalica preživi več let s tabo... (po besedah veterinarke)...

Ta vikend mi je moja draga sestrica pustila v varstvu Tristana (moj 7 letni nečakec)... No, prvi večer je bil zelooo priden (mogoče tudi zato, ker je bil pokonci od 4-h zjutraj)... Druga dva dneva pa čista katastrofa.... Pravilo, ki ga ne bom pozabila : Nikoli ne pelji otrok v trgovino.... To bi imel, pa to, pa ono, pa tretje... Bankrot skratka... Saj ni dobil vsega kar je hotel, je pa vseeno kar nekaj izsilil... Ma ja... Dokler ni moj lahko še delam te napake... :P

No, v petek sem po dolgem času spet videla VesnoG... Komaj sem čakala, da se vidimo in malo počokulamo pri kafetku, ma je pridrvel moj vrtec in še 50 (no ne glih 50, ma kažin je bil ku da bi jih blo) ljudi zdraven, tako da se nismo mogle menit tku ku smo hotele... Upam, da kmalu ponovimo in takrat, če pride kdo, bo pač ostal pred vrati... Aja... G. hvala za full luškan komentar... Nives je imela prav... res mi je bil všeč... Sicer pa veš, da uživam v branju tvojih blogov.... Vsaj zvem kaj počneš in se malo nasmejem zdraven... No, to bi ti sicer lahko napisala v komentarje, ma itak vem, da boš tle tudi prebrala...

Te dni pričakujem obisk v.d. svaka... No, sicer še ni točno ziher kdaj se bo primajal (zmeden do 100) ma baje bo to kmalu... Upam... Ker se mi že pošteno toži po njegovi slastni kuhariji... Mmmm njami...

Drugi teden se vrnem v službo... Ne zato, ker pogrešam službo, ma zato, ker je plača, ko si na bolniški tako mizerna, da ni omembe vredno... Je treba delat... Kaj čmo... No, saj mi ne bo škodilo spet malo migat oziroma it med ljudi... Vsaj računalnik se bo odpočil... Goblen je pa itak že pri koncu... Aja,... Delam goblen... Pa drugi me že čaka v omari... Pront za dolge zimske dni, ko bo moj na šihtu, jaz pa revca sama doma... :P

Mamma moja kok so lepi dnevi zunej... ste opazli? Tle na obali še tolko bolj... Upajmo, da bo trajalo...

No, mislim, da sem dovolj nakladala za danes... Oziroma za zdaj... Mogoče se še vrnem... Grožnja? Could be ;)...Bodite krotki...

Novičke

Mamma mia kako letijo dnevi... Že je pred nami vikend in obeta se celo lepo vreme... Z dragim bova spet odromala domov za par dni, da nas mama malo pocrta in da gre on (jaz bom doma uzvivala v ljubem miru) dat eno roko v vinograd... No ja, vsaj probal bo...Naša dva otočička (glej mačkona) veselo rasteta in pri svojih petih mesecih že obilno presegata 4 kg... Ni slabo... Če bo šlo tako naprej bosta mela 10kg... Zdaj sta pogruntala, da v njunem svetu obstajajo tudi ptički in že dvakrat sta imela briljantno idejo, da sta mi prinesla vsak svojega za darilo... Upam, da ju bo ta navada kmalu minila...Kopalnica je ultra lušna... samo še ščistit je nisem uspela do konca, ker tisti beton za fugiranje ne gre tako rad dol...Telefon mi zopet nekaj nagaja in na momente sprejema le sms-e... za klice pa je nedosegljiv... Resno razmišljam, da bi sledila nasvetu prijateljice in se prepisala k Si-mobilu... Z isto številko seveda... Drugače me moji oboževalci ne bodo več našli (yeah right Vesna...)... Sicer pa včasih prav paše, da telefon ne dela prav...Zadnjič sva šla kupit prenosni telefon, da bova končno uporabljala številko, ki sva jo dobila v siolovem duo paketu... Šla sva v Big Bang... Si malo ogledala telefone in na koncu, ker se nisva mogla odločit, vprašala za nasvet prodajalko... Ponudila nam je nek philipsov aparat, ki je bil v akciji in ga opevala kako je oh in sploh dober... Prepričala naju je... Kupila sva telefon, ga prinesla domov... in glej šment... nima nastavitev za slovensko omrežje.... sicer ima za slovaško, češko, poljsko, madžarsko...ma za slovensko ne... danes bo telefon odromal nazaj v trgovino... Glede na to, da nama v tisti trgovini ni še uspelo kupiti nič pametnega, bova od zdaj naprej kupovala drugje...Drugi teden imam spet kontrolo... Moja dohtarca ni glih zadovoljna s tem kako se stvari odvijajo... držite pesti... ;)No, zunaj torej sije sončke... toplo je in balkon kar vabi, da ga grem malo obiskat... Potem pa pakirat... Kufri gor kufri dol... to mi je zgleda usojeno...

Kufri gor, kufri dol....

Evo mene spet doma v moji preljubi hišici na deželi... Res sem jo pogrešala v preteklem tednu in tudi če se ne še najbolje počutim, nisem zdržala več doma doma... Kot sem napisala v prejšnjem postu, je pri nas doma trgatev, tako da je direndaj in pol... Rabim prit še malo k sebi in to mi bo ratalo le tukaj (ali na kakšnem samotnem otoku tam daleč daleč)... Ko sva se odpravljala iz Gorice, je bil avto naložen do vrha... Potovalka, oprano perilo, razne odejice in odeje, kilogrami mačje hrane, pa seveda mačke v svojih novih potovalnih torbicah... in še in še... Bilo je videt kot, da bi odhajala po mesecih... s tem, da sva skoraj vso mačjo kramarijo pustila doma (Aja mama... v soboto pridemo spet na obisk :) )...Saj ni bilo tako slabo bit doma...sam po enem določenem času se pač naveličaš...

Še vedno sem doma na bolniški... in upam, da bom še nekaj časa... Počutim se kot močo vileda za brisat po tleh in v takem stanju se res ne vidim v službi... Sicer pa sem imela te dni precej časa za razmislek in bolj kot sem razmišljala, bolj se mi je jasno kazalo spoznanje, da bo potrebno službo zamenjat... Vem, da je dandanes skoraj nemogoče dobiti službo za nedoločen čas, a potrebno bo poskusit, saj si bom drugače zapravila zdravje in živce... Pač, to delo mi ne leži... oziroma delo že... ne pa ljudje s katerimi delam... Preveč je sranja (oprostite izrazu) tam... In jaz pač ne bom kidala gnoja... Nikoli ga nisem in nikoli ga ne bom... Poleg tega se od mene zahteva, da postanem "žleht"... To pa je enostavno proti vsem mojim načelom... Starši so me vedno učili, da se z lepo besedo in prijaznostjo daleč pride in skoraj vse doseže... Mnogi mislijo sicer, da se z žlehnobo pride še bolj daleč... Ma jaz se trdno držim tistega kar so me naučili in kar sem videla, da res deluje... Žal žleht ne bom nikoli in če je to, da postanem taka edini način, da se uveljavim v tem delovnem okolju, si bom pač poiskala drugo... In začela bom že kar kmalu...No, pa dost o službi... že ob sami misli nanjo, me mine apetit...

V nedeljo pričakujemo pri naši bajti zaključno trgatev... tisto ta fajno...opisano v prejšnjem postu... Mislim, da bova z mojim dragim za ta dogodek spet odracala domov domov... sicer se bova spravila v vinograd samo na žurko (ne rata mi glih bit pokoncu cel dan še) ma tudi to je nekaj ne? Moja draga tašča sicer želi in pumpa, da bi prišla k njej, samo žal tako dolge poti jaz še nisem sposobna speljat... vsaj za zdaj ne... Mogoče kdaj kasneje...No, grem kufre razpakirat in spucat malo bajto... oziroma spucala jo bo moja asistentka... se malo čudno sliši, da bi jo jaz pucala...

Lepo se imejte in uživajte v tem skoraj deževnem popoldnevu (če ste na Primorskem) oziroma v soncu, če ste kje drugje...

Vandima - Iztok Mlakar

Pod noč rad z doma jaz zbežim, an soji babi neč ne rečem pred njo se šempjota nardim, navzkrivž jo u betulu utečem pej tam popijem glaž al dva an ka ta treči prou me prime, se svjet numalčk zadondula an zmislim tiste se vandime.

Bil takrat jest še junc sem mlad, u glavi neč, u grli suša, sem mel življenje strašno rad, ku usak do čer ga ne poskuša. Cel dan smo bli v vinogradi, an sonce je ku zlodi peklo, s z vinom smo se frišali, po grlu je ku potok teklo.

Tam sem jo vidu prvikrat, požirk se je v grlu ustavil, jest lohkor umrou bi tistikrat, jest lohkor bi - ma kej bi pravu, ko se ti taka rječ zgodi, ti glava računirat neha, an slepe ratajo oči, ni več boga, nankar greha.

Me je spod čela gledala, an se mi furbasto smejala, pod noč pej k meni je pršla, an če med trte sva zbežala. Ma za povedat kej blo tam je, ku naj človk besede najde, jest use zvezde vidu sem, an tresle, tresle so se brajde.

Tako tista noč je lepa bla, ko nikdar pol en prej nobena, ma, ku je pršla, tko je šla, nankar ji ne vem imena. Je nisem vidu nikdar več, e človk obrača, bog obrne, mladost je šla od mene preč, kar cajt uzame, več ne vrne.

Sej zdej prou neč mi ne fali, mam en par brajd an kejšnu njivu, mižerje an bolezni ni, an ženu mam še zmerom živo. Ma kadar spijem glaž al dva, an ka ta treči prou me prime, se svjet namalčk zadondula, an zmislim tiste se vandime.

Bndima oziroma Trgatev

No, pa sem nazaj... je kar malo trajalo, da sem prišla k sebi, ma zdaj sem vsaj približno ok... Ostajam na bolniški (jeaaah!!!) še kar nekaj časa, tako da če koga prime volja mi prit delat družbo je dobrodošel... Aja, pa še kopalnico mi lahko pomaga opucat... Baje, da so jo končali... Kad so delavci po nesreči (yeah right) razbili, tako da se je mogla moja šjora pač sprijazniti z dejstvom, da kadi preprosto ne bo več v kopalnici...Še kar uživam doma doma in pod budnim nadzorom pridno okrevam... Pogrešam sicer že mojo hiško, pa rožce, pa razgled... Ma saj bova kmalu odjadrala nazaj...

Tle na Vipavskem je trgatev že v polnem teku in moji letajo od prijatelja do prijatelja in vestno pomagajo trgat... Kmalu bo tudi naše grozdje pronto za pobrat in kot ponavadi se obeta prava žurka... Sploh v vinogradu kjer se bohoti najboljši refošk na Goriškem... Tam je res fešta in pol ponavadi... 2 uri se trže 8 ur se je... ni slabo ne? Ma kaj ni zanimivo kako lahko iz enega takega napornega dela rata pravi žur? Ma to ne moreš verjet... Po moje je prav zato vino potem tako dobro in polno, ker se v vsak grozd prime tista vesela sproščenost, ki vlada v vinogradu... Ne verjameste? Ja pridite pogledat in pokušat ne?

Ajaaa, danes ma rojstni dan ena prow posebna frajlica... G., če boš brala blog prej ku te pokličem (kar bo kmalu)... Vse naj naj... Ne bom dolgovezila, k itak veš kaj ti želim ne??? Glej, da boš uživala maksimalno in da kmalu pade kaka pijača... Pa prosim, ko te pokličem, imej pripravljen odgovor kaj hočeš za darilo... OK? (ta ok jemlji kot svarilo :P)...

Spet doma ... doma doma

Evo mene spet doma... doma doma... pri mami... Potrebna je razlaga? Doma je zame zdaj tam, kjer skupaj z mojo boljšo polovico kljubujeva porušeni kopalnici... doma doma pa je definicija kraja kjer sta mama in tata (pa sestra, nečaki, svak, staramama, pes....skratka gužva)... Včeraj nama je vseeno uspelo na pot... V najino pomarančo sva spokala mačke, potovalke in ostalo kramo... če naju je kdo opazoval sem prepričana, da si je mislil, da se najmanj seliva za mesec ali več... No, če bo vse ok, bova v četrtek že nazaj doma... Upam... Bit doma doma je super, fino fajn, samo po nekaj dneh ti rata hiša premajhna in zaželiš si svoje postelje... Teh par dni pa bom pač uživala... v dobri hrani, družbi dveh vragecow in slastnem domačem vzdušju... Ta vikend se nam obeta trgatev... jaz bom še sicer okrevala po zadevi, ki me čaka jutri... Sicer bi morala bit prav tisti vikend službeno v Bratislavi, ampak (juhuhu) sem na bolniški... Too bad... Pa drugo leto kam drgam... Nič, zdej grem pogledat kam sta se mačkona skrila... mogoče se mi bo pa dalo še kej postat danes... who knows... Have fun...

Dežuje

No, danes res ni nek dan za sprehode kot sem sprva mislila.... Zunaj dežuje, veter piha in september se je kar na lepem spremenil v november... Delavci še kar prihajajo in odhajajo, vse je zaprašeno in razbito... Par ur nazaj se je iz službe vrnila lastnica in spremenila mnenje glede kadi... Torej... Kad gre nazaj v kopalnico... To pomeni, da bodo morali delavci na sveže zbetonirana tla razbiti in vse postaviti nazaj kot je bilo prej... Ne moreš verjet... Kar besna sem...

Danes je res eden tistih dni, ko si želiš le, da bi se nekam skril... Zaspal in sanjal kaj lepega,... Odhod v Gorico je prestavljen... Verjetno bova odpotovala jutri... Pravkar sem se nabasala s čokolado v upanju, da bo izboljšala (vsaj malo) mojo voljo... Mislim pa, da je izboljšala le mojo težo... No, saj ne bi bilo slabo... Odkar sem prišla na obalo se tako ali tako zgubila preveč kil...

Dežuje.... Veter nosi drobne kapljice sem in tja in njihov zven ob okna me uspava... Megleno je... Megla počasi zavija vse in tudi zvoki postajajo mehkejši... Koper je le še obris in morje je bolj podobno srebrnemu pladnju... Vse miruje... Eden od mačkonov spi na fotelju ob meni, drugi leta za listi, ki jih burja raznaša okrog hiše.... To vreme mi prikliče v spomin mehkobo valjalnih večerov oz. dnevov v študentu... Babe smo se lepo spravile v eno od sob, prižgale svečke, fliknile v radio en tak lajnasto cukrast cd, si natočile vsaka svoj martini, jager ali karkoli žganega pač, odprle cukre in začele kokodakat... Končale smo ponavadi malo pijane, a zadovoljne.... Pogrešam te večere... Pogrešam dekleta, ki so z mano delila te lepe trenutke.... Žal čas leti dalje... Zdaj ima vsaka svoje obveznosti... Težko bo ponoviti take trentke, tudi če si vse želimo, da bi lahko vsaj enkrat še prižgale svečke in nazdravile z jegrom.... Vse skupaj... Brez skrbi glede sužbe, študija, družine,... Upam (res, iz vsega srca), da nam bo uspelo... Živeli valjalni večeri...in živela stara klapa iz bloka 5....

Bye Bye Kopalnica

Danes spet sije sončke...no, nekaj se sramežljivo kaže... Pravi dan za se spravit v gozd nabirat gobe... ali pa za dooolg sprehod po okoliških vaseh...
Jah, res bi bilo lepo... Meni se pa danes obeta drugačen program...
Že od 8:00 mi po hiši letajo delavci, ki počasi, a vstrajno razbijajo mojo kopalnico... Prah je vse povsod... Kad leži zunaj med rožicami v mojem malem vrtičku v družbi z gospo školjko in gospodom bidejem.... Baje bo ta razsul trajal vsaj do četrtka, tako da bova danes z mojim dragim spakirala in skupaj z mačkami zbežala k mami... Brez tuša cel teden pa res ne moreva bit no.... Kopalnica v čistem stilu happy 70's počasi izginja... no ja... res je, da bova morala večino nagravžno rjave opreme za zdaj ohranit, ma vsaj kadi se bova znebila... Ko si podnajemnik, je pač tako... Ne moreš stvari spreminjat tako kot te je volja... No, upam, da bo ta mali gradič nekoč čisto najin... In takrat bova lahko vse predlala kot bova hotela.... Za zdaj pa...
Nč grem jaz raje malo kontrolirat situacijo, da ne bojo ploščice križem kražem...

Še en lep sončen dan!!!

Evo mene spet malo z vami... jah ni kaj... nisem glih resen blog tip človeka... od mojega prvega posta je minilo že kar nekaj časa... Te dni malo "uživam" doma in tako sem si rekla... Zakaj se pa ne bi malo mojemu blogu posvetila? In evo mene tukaj... S pomočjo ene super inštruktorice sem malo čirečare obdelovala in tako si sedaj poleg osnovnih podatkov ogledate še nekatere stvari, ki so mi pri srcu...
Samo veste... je kar težko tukaj za ekranom nekaj tipkat, ko pa zunaj sije toplo in mehko septembersko sonce... dnevi so res pravšnji za maksimalni užitek v naravi... dovolj je že, da stopim na teraso in že se mi zazdi, da imam cel svet (no ja...en majhen košček ok?) na dlani.... Morje mi mežika, ruj že spreminja svoje barve in se sramežljivo kaže v svoji rdeči obleki, grozdje že veselo krivi trto in kliče vinarje... Ja ni kaj... September je res lep... Toliko toplih barv, toliko opojnih dišav... Mehek kakor svila in opojen kot kraški teran...

Prvi koraki...

No pa poglejmo... nekaj prijateljev mi je tako hvalilo bloganje, da me je prijela volja in sem se spravila še sama k tej čudni stvari... Bomo videli kako bo šlo... Me prav zanima koliko časa bom pisarila, risarila in slikarla tukaj gor... Kaj vi pravite?