Verjetno zadnjič letos...

Ura je že pozna... in začel se je še zadnji dan tega leta.... Zdi se mi, da je kar zletelo... Zgodilo se je toliko stvari, da sem jih v prejšnjem postu le s težavo strnila v par stavkov za vsak mesec... Nekateri (meseci namreč) so mi ostali tako živo v spominu, da bi lahko o dogodkih, ki so se zgodili napisala cel roman... Drugi so zbežali mimo mene kot meglen dotik.... Prišel je zadnji dan... Dan, ko bomo leto, ki odhaja zalili kot je treba... Da nam bo res uspelo proslaviti silvestrovo/novo leto kot je treba potrjuje dejstvo, da bomo na kupu nekateri osebki stare klape iz bloka 5... K meni namreč pridejo Nives in Bogdan ter seveda slavna Vesna G., brez katere zamisel o žuru sploh ne more obstajati... Kako je šlo in kaj se je dogajalo boste seveda zvedeli drugo leto... Ko se streznim...Zdaj mislim, da se bom počasi odpravila proti postelji...Čez nekaj ur moram še zadnjič (letos) v službo... Potem pa... ŽUUUR!!
Dobrih želja, ki vam jih namenjam je toliko, da bi bil post predolg, če bi vse našela... Tako vam bom le na kratko rekla: Uživajte. Vsak trenutek. Naj bo leto, ki prihaja tako popolno kot ste sami... Naj vam prinese vse in še več... Predvsem pa... Naj vas obda z ljudmi, ki vas imajo iz srca radi... Srečno!

Še nekaj dni in ne bo ga več

Minilo je že sto let od mojega zadnjega posta... Ta čas se je zgodilo veliko stvari... Lepih in slabih... Žalostne novice so se kar vrstile, a ne bi preveč o tem... Tisti, ki veste, razumete... Služba mi jemlje vsak prosti trenutek in še v sanjah me mori... Iskanje nove za zdaj ostaja le iskanje.... Pravkar sem prebrala post od G in se oločila, da ji bom speljala zamisel... Naredila bom presek zelo pestrega leta... No, vsaj tistega kar se spomnim...

Torej začnimo...

Januar: selitev, selitve, preseljevanja... Zbogom Ljubljana.... Po šestih letih sem se s težkim srcem poslovila od naše prelepe prestolnice, spokala kufre in odšla polna upov in pričakovanj na novo delovno mesto v Izolo... Z mojim dragim sva začela skupno življenje...

Februar: privajanje na novo okolje poteka počasi... Z Vitkotom si deliva malo sobico v domu in ustrajno iščeva novo gnezdece...

Marec: priprave na sezono... Iskanje stanovanja se nadaljuje... Kofetki, izleti v Ljubljano in vikendi doma...

April: počitnice na jugu Italije, odkrivanje novih krajev, spoznavanje novih ljudi in prijateljev... Spoznanje, da bi s taščo zelo težko shajala v skupnem domu... Konec aprila sva končno našla najin sanjski domek....

Maj: urejanje novega domeka, uvajanje asistentke, začetek sezone in spoznanje, da to delo ni zame...

Junij: najina družinica narase na 4... Pridružita se nama namreč dva mala kosmatinca...

Julij: dela je vedno več, zmanjkuje mi časa za vse... Na obisk pride taščica in pri nama ostane 2 tedna... Preveč...

Avgust: moje zdravje se dokončno pritoži in zahteva, da mu posvetim malo več pozornosti,... Operacija, ki jo tako vstrajno zavračam, je neizogibna...

September: mesec mine v znamenju bolniške... končno sem si lahko malo odpočila, kljub temu, da sem lazila ven in noter iz bolnice... Ugotovila sem, da je ful fino fajn bit doma...

Oktober: prva polovica meseca mine doma na bolniški, drugo polovico pa počasi capljam nazaj v službo... Težko je začeti po tako dolgem času...

November: z Vitkotom si privoščiva teden v Laškem... pustiva se razvajati maksimalno... žal je čas na lepšem prekratek... Po dolgem času spet vidim stare prijatelje...

December: delam, delam in še enkrat delam... Glavo si razbijam s tem kakšna darila kupiti (finance kličejo maščevanje)...

No, v kratkem je to moje leto... Bilo je lepo, uznemirljivo, včasih žalostno... Zgodilo se mi je veliko lepih stvari in dosegla sem nekatere cilje, ki sem si jih zadala... Žal jih je veliko ostalo v predalu v pričakovanju boljših časev... Ne moremo na hitro doseči vrha gora, ki jih je potrebno počasi preplezati... Če brezglavo rinemo z glavo skozi zid, si pridobimo le buške, glavobol in razočaranje... No, meni je uspelo okušati čarovnijo družinskega življenja... Načrti za naslednje leto vključujejo tretjega člana... Upam, da nama bo uspelo ta podvig speljat...

Za zdaj je to vse... Ko popravim računalnik doma, bom bolj ažurna... Obljubim....

Do takrat pa... Ostanite zasneženi

Jutrasto jutro

Ja, ja vem, da že sto let nisem nič napisala, ma mam reeees gužvasto življenje zadnje čase. Kratek opis preteklih dogodkov:

- prejšnji četrtek je k nam prišel Vitkotov prijatelj Saverio. Simpatičen poba res (G drugič, ko pride ti ga moram predstavit). Ima sicer malo čudne prehrambene razvade ups navade (ne je sira, salam, nič kar spominja na narezke, zelenjave, omak, prilog... je samo zrezke, pomfri, pašto s tuno, bel kruh) ma se jih hitro navadiš. Kuha pa magično kavo vam rečem... Nekatere študentke iz rožne se mogoče spomnijo podobne kave, ki jo je kuhal moj prijatelj Luca. Bobi je kavo poimenoval Kukakafe - kava za osvajanje, a mu je žal nikoli ni uspelo posnemat. Ta kava ima namreč eno posebnost: za pripravo potrebujete kafetjero, steklen kozarec (nizek in trebušast), ful cukra in moč. Ko iz kafetjere privrejo prve kapljice kave, jih vlijete v sladkor (čisto prve in max. 3 ali 4) ter začnete mešati v smeri urinega kazalca dokler vam ne nastane mehka, gladka sladkorna pena zlato rjave barve, to peno nato dodaste na kavo (lahko v kafetiero al pa direkt v šalco)... Jaz to kavo preprosto obožujem in zdaj sem imela priliko, da se je spet napijem v neomejenih količinah. Saverio je dobil 30 točk samo zaradi kofetka :)

- v soboto sem mogla na večerjo od BB in DDS. Lahko bi rekla, da pod prisilo, saj nisem imela druge možnosti. Moja odsotnost bi namreč pripeljala do sankcij. Ljubljana me je sprejela v dežju. Mojega dragega in njegovega kolega sem morala pustiti v BTC-ju, ker nista smela zdraven na večerjo. Na poti nazaj pa smo za pikico na i imeli še skoraj nesrečo. Sobota je bila torej definitivno dan za pozabit čimprej.

- v nedeljo sva z lubijem postavila drevešček. Ful je lep. Slikico dobiste, ko najdem kabelj od fotoaparata.

- od ponedeljka dalje so sledile priprave za božično-novoletno praznovanje v DDT. Ker pričakujemo kar nekaj gostov, imamo tudi kar precej dela. Dom je že v celoti okrašen in jedilniki so pripravljeni, personal smo najeli in sedaj čakamo na goste.

- naslednji četrtek imamo nadzorni odbor... Me prav zanima kako in kaj...

- začel se je lov na darila... Jeeeeee

- ta vikend sem doma doma. Sem prišla moje mačkone obiskat. Moji mi jih namreč nočejo vrnit.

Tako... To je to... Ker se bom verjetno dolgočasila, vas bom sigurno "razveselila" še s kakšnim postom.

Do takrat pa.... ČIrI čaV

Veseli december

Sedaj gre za res... Veseli december se je uradno začel... Miklavž je s svojimi darili, ki nam jih je pustil danes ponoči, otvoril nori ples daril, voščil, želja... Tudi tukaj pri nas v Šmarjah se je vstavil in nam polepšal jutro s presenečenji... No, včeraj je naš Miklavž letal po trgovinah in iskal nekaj primernega... Nekaj koristnega.... Tako je bilo pri nas doma, ko sva s Tanjo bile še male (no, zdaj se tudi vedno spomne na naju, tudi če smo že velike babure)... Miklavž je bil tisti, ki je nosil koristne stvari in sugo sadje, mandarine in sladkarije... Igrače in druge večje želje je raje prepustil kar Dedku Mrazu...

In tako je Miklavžek danes pustil na mizi topel šal in rokavice za mojega lubija, copatke za mojo asistentko in njeno hčerkico (se me je usmilil - tako mi ne bosta več v blatnih adidaskah po tapisonu skakljale), sladkarije, kavo, svečke... meni je pa takega mehkega snežaka prinesel, ki me bo grel dokler mi moji ne vrnejo mojih otočičkov...

Ta vikend bomo skupaj z Vitotovim prijateljem postavili tudi jelko... Postam sliko... obljubim..

.No, nočko nočko....

Moji srčki....

Chicco


Spillo

Bonsai Gino in nova frizura

Že kar nekaj časa se spravljam k frizerju, da malo poštima to mojo grivo... A ker sem na svoje dolge, v vetru plapolajoče lase zelooo navezana in ker nimam niti približne ideje o frizuri, ki bi jo želela, se moj sprehod do frizerja vedno konča tako, da stisnem rep med noge, naredim oster obrat in jo pobrišem v drugo smer... Prej ali slej bom morala kapitulirati pod škarjami.... Ma se še ne mudi... Je tako, da se ne? No, če imate kak predlog o možnih frizurah itd... mi ga kar lepo pridno pošljite...

Poleg mene, je bil v hiši še nekdo, ki je bil že pošteno potreben striženja... Na srečo ga ni bilo treba peljat k frizerju, ampak sem se s škarjami spravila nadenj kar sama... Nič bat... Ne govorim o mojem dragem in tudi o mačkonih ne....

Stilskega preoblikovanja mojstrice VesneS je bil namreč deležen moj bonsai Gino... Gino je prispel v Šmarje iz dalne Pulje (regija na peti italijanskega škornja)... Ko smo bili aprila na obisku pri moji v.d. tašči, me je Vitova teta Anna, ki dela v centru za bolnike z AIDS-om, prosila, če bi ji pomagala pri prodaji bonsajev (stredstva od prodaje so bila namenjena raziskavam v zvezi s to boleznijo)... No, prodaja je bila kar uspešna, saj sva v treh urah prodale cca.70 bonsajev (cena ni bila niti približno nizka)... Ko je bila prodaja že skoraj pri koncu, sem opazila, da se mi iz škatle navihano smehlja bonsajček Gino... Kupila sem ga in ga odpeljala s sabo daleč na sever... S tem sem naredila dve dobre stvari hkrati: prispevala sem dinarčke za raziskave povezane s cepivom proti AIDS-u ter sebi poklonila res lepo rastlinico, ki me razveseljuje z dneva v dan... No, bonsaji so me tako navdušili, da sem potem kupila še enega za Tanjo (mojo sestrico) pa za taščo seveda....

Torej... Gino ima danes novo frizuro... Zgleda pravi frajer vam povem.... Zdaj ga bo potrebno še presadit, ma to bo še malo počakalo, saj moram kupit pravo zemljo, posodo, gnojila...

Ko bo cel nov, vam bom pripopala še slikico...

Do takrat pa:

Pa pa