01 september 2010
27 avgust 2010
14 junij 2010
28 april 2010
08 marec 2010
28 januar 2010
ČE SE ODPRAVLJAŠ V SAN FRANCISCO, SI ZATAKNI CVETJE V LASE...
Tako poje Scott McKenzie v svoji pesmi v kateri opisuje to prekrasno mesto kjer se še danes čuti vonj poletja ljubezni, ki te prevzame in ti ostane v srcu za vedno…
Zamisel za potovanje je prišla iznenada... »A greva?« je nekega jutra vprašal moj dragi, ko sem še napol zaspana srkala kavo in gledala v megleno aprilsko jutro. »Kam? V Kalifornijo? Misliš resno? Ja, pa pejva ne?« je bil moj odgovor. In tako se je vse začelo. Rezervirala sva si dopust, poklicala nekaj prijateljev, ki tam živijo ter nekaj takih, ki so tja že potovali, si priskrbela čim več informacij o dostopnosti in začela surfati po netu ter organizirati vse skupaj.
Sprva sva nameravala na pot sama, a sva se po dolgem in izčrpnem pogovoru premislila. Moja nega je precej zahtevna in misel, da bi moral Vito skrbeti na letališčih zame, voziček in prtljago je bila skoraj strašljiva. In tako sva se odločila s seboj vzeti mojo mamo. In prva reakcija vseh prisotnih? »Kaaaam? V Ameriko? Čez ocean? Z letalom? S tem vozom? Ne, ne, ne... Vidva sta zmešana!!!« No, počasi so se pomirili in se že neštetotič sprijaznili z mislijo, da, ko si jaz nekaj vbijem v glavo, pač tako je...
V naslednjih tednih sem preko interneta rezervirala lete, prve dve noči v motelu, avto – vsaj tako sem mislila, a o tem kasneje, zavarovanja, dovoljenja in vse ostalo kar spada zdraven. Z nekaj kliki in elektronskimi sporočili je bil logistični del organizacije za nami. Sledilo je še načrtovanje poti po Kaliforniji. To mi je požrlo največ energije, saj sem morala izpolniti želje vseh (Vitotu, mami in meni se je pridružila še mamina kolegica), na razpolago pa sem imela le 12 dni.
Končno je prišel 26.6.2009 in potem, ko smo varno naložili voziček, kovčke in nas na letalo, smo poleteli na dolgo pot iz Benetk proti Atlanti in naprej v San Francisco. Let je bil miren in presenetljivo udoben. Po nekaj urnem postanku in letu iz Atlante se je pod nami v soju milijonov luči pokazal San Francisco. Bili smo na cilju. Utrujeni, a veseli.
Že pri izhodu iz letališča se je pokazalo kako zelo invalidom prijazna je Amerika. Pred vrati je čakalo vsaj 20 taksijev prilagojenih za prevoz invalidov na vozičkih in edina skrb, ki sem jo imela, je bila barva taksija (žal rožnatega ni bilo na voljo) s katerim se bomo odpeljali v motel. Le-ta (motel namreč) nas je precej razočaral, a bilo je pozno in utrujenost je bila prevelika, da bi že takoj poiskali kaj boljšega.
Prvi dan nas je novim dogodivščinam naproti pospremilo sonce in ni nas zapustilo celih 12 dni. Ker San Francisco velja za najbolj prilagojeno in invalidom prijazno mesto v ZDA, smo se že doma odločili, da avto prevzamemo šele čez 3 dni, ko smo načrtovali pot naprej po Kaliforniji in tako smo se odpravili na bližnjo avtobusno postajo in, dokaj skeptično (pač izkušnje iz domovine) pričakali prvi avtobus... In ta je bil, kot vsi tam, prilagojen. Že takoj, ko smo stopili iz avtobusa in se ozrli okrog, smo bili pečeni. Zaljubili smo se na prvi pogled, a ne v kakšno ameriško lepotico ali lepotca, da ne bo pomote, ampak v mesto samo. Takoj nam je zlezlo v srce in mislim, da je bilo vsaj meni že prvi dan jasno, da avta sploh ne bomo potrebovali. Prvi dan smo posvetili raziskovanju centra San Francisca in kmalu smo ugotovili, da mesto lahko dejansko prehodiš oz. v mojem primeru, prevoziš. Ogledali smo si obračališče slavnih Cable Car – jev (tramvajčkov, ki zmorejo strma pobočja mesta in jih še danes obračajo ročno), nebotičnike, v senci Transamerica Pyramid-e smo popili nagravžno ameriško kavo, opravili prve nakupe v Chinatownu – kitajski četrti ter se odpravili na obisk k morskim levom, ki že od vekomaj kraljujejo na posebej zanje postavljenih plavajočih splavih pri Pieru 39 na Fishermen's Warfu – ribiškemu središču, ki je danes ena glavnih turističnih točk v mestu. Spotoma smo našli veliko boljši hotel, le streljaj od vsega, in se skozi slikovito italijansko četrt North Beach, odpravili na kosilo v Hard Rock Cafe na Warf. Slavni Alcatraz nam je vabljivo mežikal, ko smo utrujeni in zmrznjeni (San Francisco namreč ni preveč toplo mesto, saj z oceana stalno vleče hladen veter) srkali, malo boljšo kavo. Celodnevni sprehod nas je prepričal, da turisti, ki se v mestu vstavijo le dva ali tri dni le-temu delajo krivico, saj ima toliko neverjetno lepih kotičkov, da jih ne moraš vseh videti v tako kratkem času.
San Francisco ne velja samo za najbolj invalidom prijazno mesto, San Francisco je prijazen do vseh. Naj bodo priseljenci iz vseh koncev sveta, hipiji, hetero ali homoseksualci, invalidi, vsi so dobrodošli in sprejeti v družbo. Drugi dan našega obiska v mestu je bil tako zaznamovan z eno najlepših Parad Ponosa (Pride Parade 2009) na svetu. To kar smo tisti dan doživeli na ulicah mesta, je bilo neverjetno. Toliko pozitivne energije, enakopravnosti, barvitosti, dobre volje in toplih iskrenih nasmehov ne doživiš nikjer. Neznanci, ki na na roke poslikanih tablah ponujajo zastonj objem in ljudje, ki zastonj objeme sprejemajo, sproščen pogovor s sosedom, ki poleg tebe opazuje živopisano parado, ki počasi drsi mimo, košček računa z nakracanim naslovom in telefonsko številko neznanca, ki se je čudežno znašel v tvoji torbici z napisom »Če rabiš karkoli, pokliči. To je San Francisco, kjer nosimo cvetje v srcih in laseh«, star volkswagnov kombi okrašen s tisoče cvetlic in ogromnim simbolom miru v katerem sedi poslovnež, ki hiti v službo.... vse to in še veliko, veliko več smo doživeli drugi dan naše ameriške pustolovščine. Pred odhodom v nov hotel smo se povzpeli še na Coit Tower, razgledni stolp, ki so ga na željo Lillie Hitchcock Coit leta 1933 postavili na vrh Telegraph Hill-a, od koder lahko objameš celo mesto ter okolico in se resnično zavedaš lepote in harmonije, ki te obdaja... tam na stolpu smo sklenili, da bomo ostali v mestu in si ogledali vse njegove lepote, dan za dnem, brez naglice, v ritmu mesta... No, še sreča, da smo to odločitev sprejeli, saj je rent-a-car agencija (specializirana za oddajo prilagojenih kombijev), ki smo jo drugi dan klicali, da preverimo kako in kaj z avtom, izgubila našo rezervacijo, kar se baje veliko krat zgodi. Edina večja smola na celem potovanju.
Skratka, da ne bom predolga (o tem mestu bi lahko pisala v nedogled), ker me bo drugače urednica za ušesa, ostali smo v San Franciscu in se z avtobusi, tramvaji, metroji, taksiji, ladjicami, itd. vozili od znamenitosti do znamenitosti in tako obiskali Japonsko četrt, park Presidio in idilično marino, kjer se razkošne hišice v viktorjanskem stilu spogledujejo z morjem zaliva, najbolj strmo ulico na svetu – Lombart street, kjer avtomobili vijugajo po serpentinah obdanih s cvetjem, doživeli smo akvarij in akademijo znanosti s svojim planetarijem, razstavo egipčanske umetnosti, nepozaben večuren sprehod po japonskem čajnem vrtu in rozariju v Golden Gate Parku, sprehodili smo se do polovice znamenitega rdečega velikana Golden Gate Bridga in objemali njegove gromozanske kable ter opazovali meglo, ki se je proti nam valila iz gozdov Moorii. Doživeli smo 4. julij, ko Američani z neverjetnimi ognjemeti proslavijo svojo neodvisnost, se poigrali v Exploratorjumu, nakupili tone čokolade v Ghirardelliju in obiskali še milijon zanimivih kotičkov. Seveda sva si z dragim zaželela tudi dan zase in sva mamo in kolegico (obe strastni vinogradnici) posadila na avtobus in ju poslala na celodnevni izlet po kleteh v slavno vinorodno deželo Napa valley. Bili sta navdušeni in midva vesela, da sta se imeli lepo.
Vseeno pa ne morem izpustiti ene najbolj znanih znamenitosti San Francisca, če ne že cele Amerike – zapora Alcatraz. Karte za izlet je potrebno rezervirati že tedne oz mesece v naprej. Mi smo imeli več sreče kot pameti in smo nanje čakali le 3 dni. Odšli smo na ogled Angelskega otoka, kjer so prvič spustili sidro evropski osvajalci in ki je bil do pred kratkim v vojaški rabi. Na otoku je bila tudi imigracijska postaja, kjer so zadrževali priseljence, predvsem iz Kitajske, ki so množično prihajali na lov za zlatom. Z vlakcem te popeljejo po otoku in ti predstavijo celotno zgodovino ter botanične posebnosti. Poleg tega lahko cel čas izleta uživaš v enkratnem razgledu na mesto v daljavi. Z ladjico smo se nato odpravili do Alcatraza, zapora, ki še danes kot opozorilo mestu čepi na skali sredi zaliva. San Francisco je tako blizu, da veter nosi zvoke glasbe do celic, a zaradi silnih tokov, ki obdajajo Alcatraz, je mesto nedosegljivo. Kljub temu, da so minila že desetletja odkar je zadnji zapornik zapusti zapor, še vedno vlada po hodnikih tisti čuden občutek, ki te zmrazi po hrbtu. Skala – kot jo imenujejo domačini še vedno vzbuja strah. Otok so leta 1969 zasedli ameriški Indijanci in ga razglasili za svojo zemljo v boju za pravice, ki jih do tedaj niso imeli. Po devetnajstih mesecih in devetih dneh okupacije zaporov je tedanji predsednik Nixon končno podpisal številne zakone, s katerimi so plemenom zagotovili razne pravice in jim vrnili zemljo, ki jim jo je država tekom stoletij zasegla in ni bila več v uporabi. Alcatraz bo vedno v opomin vsem in je vsekakor vreden ogleda, ki pa neizbežno privede do globokega razmisleka o številnih vprašanjih povezanih s človeško naravo.
Vemo, da internet zbližuje ljudi in ker sem že vrsto let v stikih s kar nekaj ljudmi po svetu, tudi v San Franciscu, sem enostavno izkoristila priložnost, da se z dvema spletnima prijateljicama srečam tudi v živo. Enkratna izkušnja in komaj čakam, da se spet srečamo, saj je zdaj to prijateljstvo še bolj trdno. Svet je vedno manjši, se vam ne zdi?
No, to je bila moja poletna dogodivščina... Prve popolnoma brezskrbne počitnice, kjer sem dobesedno pozabila na voziček in na vse omejitve, ki jih le-ta prinaša. Imeti, pa čeprav samo za 12 dni, občutek popolne svobode gibanja in enakopravnosti, je tako neverjetna izkušnja, da bi jo težko opisala z besedami. Vrnitev v Evropo, Slovenijo, z številnimi omejitvami (na katere sem v parih dneh v ZDA čisto pozabila) je bila kot hladen tuš, ki ti zjutraj prežene še zadnjo mehkobo prijetnih sanj. San Francisco mi je zlezel pod kožo ter globoko v srce in bilo se je res težko vrniti v vsakodnevno rutino. Vsekakor je bila to najlepša izkušnja do sedaj in ko je letalo vzletelo in se nam je mesto pod nami smehljalo v pozdrav, smo vedeli, da se bomo še vračali v San Francisco – mesto ljubezni, barvitosti in enakopravnosti.
Naročite se na:
Objave (Atom)
