Fantje so carji. Žal mi je za tiste, ki teksta ne boste razumeli, a obljubim, da bom objavila prevod takoj, ko staknem nekje ven celotno besedilo. Skratka - skupino Ladri di carrozzelle (tatovi vozičkov)- sestavljajo distrofiki in nekaj dvonožnikov. Trudim se, da bi jih poleti spravila v Slovenijo za en koncertek. Upam, da mi rata, saj so prave face...
Danes sem se le odločila, da grem k frizerju... Že eno leto je minilo od kar sem se spravila v salon in posvetila več kot 10 minut svojim lasem... Ja, ja... Vem, da se to ne spodobi za tako fino rit kot sem jaz, a žal frizerje enostavno sovražim... Nikoli se ne morem odločiti kakšno frizuro... Poleg tega vsi dobro vemo, da frizerji radi naredijo tako, da moraš potem zdraven kupit še gele, voske itd itd... Seveda to še ni problem, če si frizuro rihtaš sam... Problem nastane, ko imaš asistentko, ki nima niti približnega navdiha za lase...
No, danes sem se vseeno odločila, da grem in da svoje laske malo pocartam... Bomo vidli kakšna bom prišla ven iz salona...
Na slovenski trg se je danes prebila nova revija, ki je posvečena invalidski tematiki v vseh barvah palete trga področja... Revija je sveža, zanimiva in zelo berljiva... Priporočam v branje... Vaš izvod lahko naročite na:
... zaprem oči, potujem daleč stran.... ups, malo me je zaneslo... Danes je tak tih, deževen dan... Se vam ne zdi, da lahko skoraj vohate melanhonijo v zraku? Jaz jo... In v takih dneh mi zapaše dobra knjiga, vroč čaj in kila piškotov... Tistih domačih, orehovih, ki se kar stopijo v ustih... Mmmm... Koj zdaj bom poslala nekoga v pekarno po te piškote... Tukaj, takoj za tržnico, je ena nova pekarna... Imajo ultra dobre stvari... Res...
Nekateri postanejo na take dneve depresivni... Kot bi jim nekdo zjutraj, tik preden so odprli oči, stisnil dozo deprota direkt v žilo... No, mogoče tistemu, ki te šponte daje, zmanjka depro preden pride do mene, ker postanem jaz na tak dan le valjalno razpoložena... Poslušala bi cukraste pesmi in se skrivala pod toplim puhastim roza kovtrčkom...
Trenutno se rahlo dolgočasim v službi... Komaj čakam, da se bo šofer z vrat zadrl "Greeeemooo!!!"... In bomo šli... Domov... V mojo lepo cartkano hišico... Od tam bom lahko skozi okno štela dežne kapljice... Ali pa brala... Ali pa šivala... Ja, zadnje čase veliko šivam... Včasih (sploh tisti teden, ko sem bila brez računalnika) se počutim kot tiste gospe iz starih časov, ki so ob dnevni svetlobi vezle in čakale na svoje može... Ta teden na srečo moj ni pozen in prihaja domov še dovolj zgodaj, da imava kaj od dneva... Danes upam, da bova odšla kam... Tudi če dežuje... Ali pa se bova skupaj zabubila pod kovtrček... Moram se še kaj pametnega zmislit za kosilo... Mislim, da mu slastni orehovi piškotki ne bojo dovolj...
Včeraj sva se z Vitotom odpravila v Pivko, ker sta Bobi in Mihaela praznovala rojstni dan... Štjan je vstopil v družbo veselih tridesetletnikov (kot je cel večer ponavljal animator), Mihaela pa nekaj let manj...
Preden sva odpeketala se je bilo potrebno odločit na kateri žur odpeketat... Včeraj je namreč praznoval 30 let tudi moj svak Aljoša... Odločitev ni bila lahka, a so nekateri dejaviki tehtnico nagnili v prid Mihaeli in Boštjanu...
Skratka... Proti večeru sva se odpraila in že po 40-h minutah zapeljala na prelep ranč kjer se je odvijala žurka... Tam je bila vesela družba že zbrana in končno sem po dolgem času spet videla Prekmurce... Mislim, da jih nisem vsaj že dve leti... No, fantje so zrasli ni kaj... Skoraj vsi so že poparčkani in si ustvarjajo svoja gnezdeca, imajo službe itd itn... No, saj vem, da je bil že cajt, sam vseeno ... Če se spomnem enega slavnega žura v študentu, ko smo skupaj ob 7-h zjutraj čakali na sončni vzhod (ne rabim vam govorit, da je julija sonce ob 7-h že zelo visoko, ne?) in klanfali rime na bele stene (G. se še spomniš?).... Zdaj pa so vsi takooo resni... Aja, a veste, da ma Kopicr dolge blond kodre? Manjkajo mu sam še puhasta krilca in nebeški sij in bi bil popoln angelček... Tam je bil tudi Juhuhu... Nekoč davno je bil nadomestni šofer pri enem društvu... Večina se ga spomne po tem, da je vozil s "potaplaško masko" (ogromnimi špeglami rdeče barve)...
No, žur se je odvijal super in spominjal na tiste, ki smo jih imeli nekoč... Celo moj Vito se je zabaval... Bobi je spekel odlično čokoladno torto z višnjami, Mihaela pa je skuhala enkraten pasulj... Ni kaj, res je blo fino fajn...
Toliko o tem za nocoj... Zdaj pa grem odflikat dragega iz videoigrice, ker je uraza v posteljo...
Danes je prav poseben dan... Šestindvajset let nazaj je namreč na svet prikukala mala snežinkica... Ponosen oč Mik in presrečna mama Daša sta se odločila, da bosta svoji prvorojenki dala ime Nives... In tako je mala Nives obdana z ljubeznijo staršev in srečo sestrice Maje (ki je privekala na svet nekaj let za njo) ter v družbi prijateljev zrasla v prijazno, veselo, igrivo dekle, ki s svojo prisotnostjo razveseljuje življenja vseh nas, ki smo imeli to srečo, da je njena življenska pot prekrižala naše...
Torej draga Snežinkica... Želim ti, da bi se vse odvijalo tako kot si si zamislila, da bi bil vsak tvoj dan srečen in poln drobnih lepih trenutkov in da ne bi nasmeh nikoli zapusil tvojega obraza...
Vse naj naj boljše... Saj vem, da veš.... pa vseeno... Rada te imam :)
Ta tehnologija me bo res spravila v grob, vam rečem... Evo mene nazaj po skoraj štirinajst dnevnem blackout-u mojega interneta... Groza kako smo ljudje dan danes odvisni od tega vražjega medmrežja... Se mi je zdelo, da sem v kameni dobi... Boste rekli, da to ni nič kaj takega... Saj mam net v službi in se lahko od tam povežem... Tistih par uric doma bom pa že našla kaj bolj pametnega za počet... Ma ku prawjo naše stare mame... Ko ma hudič mlade... Nima nikoli samo enega... Že dan po tem, ko mi je crknil internet.... sem namreč zbolela... in seveda ostala doma na bolniški... čisto odrezana od sveta... A to bi se vse dalo preživet lepo umirjeno in porabit čas doma za relax... jah, če ne bi imela opravka z najbolj stresno dejavnostjo, ki si jo lahko internet-odvisnik zamisli... in to je: klicanje in kreganje z siolovci... Štorje ne bom v celoti razlagala... Je predolga in še vsakič, ko pomislim na zadeve, mi začne vret kri... Do tega trenutka sem rešila stvar samo toliko, da sem dobila nadomestni modem... za vse ostalo s...ankanje bo potrebno še veliko časa.... Amyway zdaj sem priklopljena in vam lahko malo težim po dolgem času... Pa poglejmo kaj se je še zanimivega dogajalo v teh dneh....
Kot že rečeno sem bila na bolniški... gripa oziroma nekaj podobnega... Zadeva še traja ma sem bila zdaj dva dni kar v službi, saj bi me drugače pokopali računi, ko bi se vrnila... da o ostalih stvareh niti ne govorim...
Tudi v Šmarjah je zapadel sneg.... In to veeeeelikooooo snega... tam okrog 15 cm... Kar je za obalo full... Ceste do mene so bile dopoldne težko prevozne in tako je lahko tudi moj dragi ostal doma... Naša Danila pa se je snega veselila bolj kot otroci... Ni kaj...pokrajina je bila res pravljična ... Upam, da ga bo še kaj letos....
Danes je bil pri nas tako lep dan, da sem ga izkoristila za prvo letošnje sončenje.... Jah... si je treba malo energije nabrat... Tle je že skoraj pomlad tudi, če je le nekaj dni nazaj snežilo.... Vse moje rožice že pridno brstijo in upam, da jih ne bo kakšen mraz pokončal... Želim si pisano pomlad...
Moj dragi si je kupil Nintendo Wii in zdaj ure in ure skače po stanovanju s to zadevico... No, jaz sem s pomočjo te konzole prvič igrala bowling in baseball... in si priskrbela tak "musklfibr", da še dva dni nisem dvignila niti kozarca... Je pa stvarca super za trening malo lenih mišic... Ko prideste na obisk, jo boste sprobali...
Nč,... kej drugega se ni dogajalo... No, nič takega kar bi se zdaj spomnila... Tako, da bom za danes zaključila... Sem se mislila sam javit, da sem še živa... pa kr neki nakladam tle... Želim vam lep vikend in se kmalu beremo (če modem spet ne crkne)...
