Tih deževen dan...

... zaprem oči, potujem daleč stran.... ups, malo me je zaneslo... Danes je tak tih, deževen dan... Se vam ne zdi, da lahko skoraj vohate melanhonijo v zraku? Jaz jo... In v takih dneh mi zapaše dobra knjiga, vroč čaj in kila piškotov... Tistih domačih, orehovih, ki se kar stopijo v ustih... Mmmm... Koj zdaj bom poslala nekoga v pekarno po te piškote... Tukaj, takoj za tržnico, je ena nova pekarna... Imajo ultra dobre stvari... Res...

Nekateri postanejo na take dneve depresivni... Kot bi jim nekdo zjutraj, tik preden so odprli oči, stisnil dozo deprota direkt v žilo... No, mogoče tistemu, ki te šponte daje, zmanjka depro preden pride do mene, ker postanem jaz na tak dan le valjalno razpoložena... Poslušala bi cukraste pesmi in se skrivala pod toplim puhastim roza kovtrčkom...

Trenutno se rahlo dolgočasim v službi... Komaj čakam, da se bo šofer z vrat zadrl "Greeeemooo!!!"... In bomo šli... Domov... V mojo lepo cartkano hišico... Od tam bom lahko skozi okno štela dežne kapljice... Ali pa brala... Ali pa šivala... Ja, zadnje čase veliko šivam... Včasih (sploh tisti teden, ko sem bila brez računalnika) se počutim kot tiste gospe iz starih časov, ki so ob dnevni svetlobi vezle in čakale na svoje može... Ta teden na srečo moj ni pozen in prihaja domov še dovolj zgodaj, da imava kaj od dneva... Danes upam, da bova odšla kam... Tudi če dežuje... Ali pa se bova skupaj zabubila pod kovtrček... Moram se še kaj pametnega zmislit za kosilo... Mislim, da mu slastni orehovi piškotki ne bojo dovolj...