Just a cold early-fall day...

Začela se je jesen... Tokrat zares... Mrzlo vreme je pravšnje za moje trenutno počutje... Že spet zanemarjam blog... Ne zato, ker ne bi imela kaj napisati, ampak zato, ker je določene stvari težko spraviti na papir oziroma ekran...

Sezona se končno končuje in komaj čakam, da odrine še zadnji gost.... Letos sem ostala čisto brez energije in mislim, da ne bi zmogla niti dneva več... Še dobro, da se v sredo odpravljam v Laško... Upam, da si bom tam napolnila vsaj malo batarije, da bom kos izzivom, ki se kažejo pred mano... Menjava službe je le eden od teh...

Ljudje smo čudna bitja.... Vsaj večina od nas se oklepa stvari, ki jim zagotavljajo varnost kljub temu, da nas te stvari morijo in nam kradejo še zadnje kaplje življenske moči... Včasih se nemočno prepuščamo toku in pustimo, da se nam stvari enostavno dogajajo in ne odreagiramo niti, ko nas le-te ranijo globoko v naše bistvo... Drugič spet zberemo še zadnje moči in se dogodkom upremo... Izberemo novo pot, ki ni lahka in ki nas največrat vodi stran od vsega tistega kar smo imeli za sveto in varno... Veliko krat si želimo nazaj, a če imamo dovolj poguma zberemo moč, da preslišimo pesem siren iz preteklosti... Podobna pot se je začela kazati zame... Ne vem še, če bom stopila nanjo in kaj bom vzela s seboj... Vsekakor bodo določene stvari ostale za mano.... Kdaj bom storila prvi korak še ne vem... Vem pa, da ga bom...

Mislim, da zgoraj napisane vrstice niso jasne nikomur... No, niti meni niso.... Vsekakor bi lahko s takim filozofiranjem nadaljevala v nedogled.... A se vas bom usmilila... Naj bo to le en zafilozofiran post...

Pa lep jesenski večer vsem... V družbi dobrega kozarčka mladega vina in na oglju pečenega kostanja....

VesnaG vse naj naj

Danes je en tak poseben dan... Praznuje namreč ena ful fajn punca, ki si zasluži le najlepše želje... No G. saj sama veš, kaj ti želim... Ni treba, da to ponavljam... Bodi srečna in ostani vedno taka fajn faca kot si.... Ostalo pa v živo a ne?

Sbaciuck sbaciuck...

Že sto let...

No, ni ravno 100 let, je pa skoraj mesec okrog... Jah, ni kaj... Vesna je padla v ustvarjalno luknjo in je doživela svoj prvi pisateljsko-ustvarjalni blackout... A se vam je že kdaj zgodilo, da ste sedeli pred računalnikom in bulili v popolnoma prazen wordov dokument in vam ni uspelo napisati niti ene same vrstice? Grozen občutek, vam rečem. Upam, da se ne bo tako prepogosto pojavljal...

Pa drgač? Kaku ste kej?

Tle na obali ni nič kaj novega...Nas celo malo zebe in to pomeni, da gre sezona h koncu... JUHUUUU! No, pred mano sta še dve skupini ma mislim, da bi moglo it vse gladko... Upam.

Drgač pa z dragim odpeketava v Laško 3.oktobra in bova tam uživala 14 dni.... Ma ku bo fajn... No, moj cukr ne bo z mano celih 14 dni, ker žal ne dobi toliko fraj ma si bomo pa malo delili... Komaj čakam, da se bom lahko malo razvajala na masažah in v topli vodiki v bazenu... Moje mišice že krepko pričakujejo dopust.

Novega se ne dogaja nič posebnega... Trgatev je za nami in vince se že dela v sodih... Letos je blo vse skupej kar en mesec prezgodej... Bo treba Martina prestavit na 11.oktobra kot kaže...

Daje me jesenska lenoba in nimam ravno volje kaj dosti delat... Se pa trudim, da je vsak dan narjeno tisto kar more bit in da me večina lenobe zgrabi doma...

Nič, bežim nazaj delat... Konec coffee breaka...

Lep jesensko morski pozdravček....