Just a cold early-fall day...
Začela se je jesen... Tokrat zares... Mrzlo vreme je pravšnje za moje trenutno počutje... Že spet zanemarjam blog... Ne zato, ker ne bi imela kaj napisati, ampak zato, ker je določene stvari težko spraviti na papir oziroma ekran...
Sezona se končno končuje in komaj čakam, da odrine še zadnji gost.... Letos sem ostala čisto brez energije in mislim, da ne bi zmogla niti dneva več... Še dobro, da se v sredo odpravljam v Laško... Upam, da si bom tam napolnila vsaj malo batarije, da bom kos izzivom, ki se kažejo pred mano... Menjava službe je le eden od teh...
Ljudje smo čudna bitja.... Vsaj večina od nas se oklepa stvari, ki jim zagotavljajo varnost kljub temu, da nas te stvari morijo in nam kradejo še zadnje kaplje življenske moči... Včasih se nemočno prepuščamo toku in pustimo, da se nam stvari enostavno dogajajo in ne odreagiramo niti, ko nas le-te ranijo globoko v naše bistvo... Drugič spet zberemo še zadnje moči in se dogodkom upremo... Izberemo novo pot, ki ni lahka in ki nas največrat vodi stran od vsega tistega kar smo imeli za sveto in varno... Veliko krat si želimo nazaj, a če imamo dovolj poguma zberemo moč, da preslišimo pesem siren iz preteklosti... Podobna pot se je začela kazati zame... Ne vem še, če bom stopila nanjo in kaj bom vzela s seboj... Vsekakor bodo določene stvari ostale za mano.... Kdaj bom storila prvi korak še ne vem... Vem pa, da ga bom...
Mislim, da zgoraj napisane vrstice niso jasne nikomur... No, niti meni niso.... Vsekakor bi lahko s takim filozofiranjem nadaljevala v nedogled.... A se vas bom usmilila... Naj bo to le en zafilozofiran post...
Pa lep jesenski večer vsem... V družbi dobrega kozarčka mladega vina in na oglju pečenega kostanja....
Sezona se končno končuje in komaj čakam, da odrine še zadnji gost.... Letos sem ostala čisto brez energije in mislim, da ne bi zmogla niti dneva več... Še dobro, da se v sredo odpravljam v Laško... Upam, da si bom tam napolnila vsaj malo batarije, da bom kos izzivom, ki se kažejo pred mano... Menjava službe je le eden od teh...
Ljudje smo čudna bitja.... Vsaj večina od nas se oklepa stvari, ki jim zagotavljajo varnost kljub temu, da nas te stvari morijo in nam kradejo še zadnje kaplje življenske moči... Včasih se nemočno prepuščamo toku in pustimo, da se nam stvari enostavno dogajajo in ne odreagiramo niti, ko nas le-te ranijo globoko v naše bistvo... Drugič spet zberemo še zadnje moči in se dogodkom upremo... Izberemo novo pot, ki ni lahka in ki nas največrat vodi stran od vsega tistega kar smo imeli za sveto in varno... Veliko krat si želimo nazaj, a če imamo dovolj poguma zberemo moč, da preslišimo pesem siren iz preteklosti... Podobna pot se je začela kazati zame... Ne vem še, če bom stopila nanjo in kaj bom vzela s seboj... Vsekakor bodo določene stvari ostale za mano.... Kdaj bom storila prvi korak še ne vem... Vem pa, da ga bom...
Mislim, da zgoraj napisane vrstice niso jasne nikomur... No, niti meni niso.... Vsekakor bi lahko s takim filozofiranjem nadaljevala v nedogled.... A se vas bom usmilila... Naj bo to le en zafilozofiran post...
Pa lep jesenski večer vsem... V družbi dobrega kozarčka mladega vina in na oglju pečenega kostanja....
2 komentarja:
Vesna dobro veš, da se lahko zaneseš na prijatelje. Tisti pravi ti bodo/bomo stali ob strani ne glede ali narediš pravi ali napačen korak kamorkoli.
In ko ti bo najtežje nam dovoli, da ti ponudimo ramo za solzice.
In ko ti bo najlepše nam dovoli, da ti ponudimo naše čenčanje vsevprek.
Nikoli, ampak nikoli, pa si ne dovoli, da bi podvomila o tem, da te imamo radi.
Kakršnokoli, kjerkoli, kadarkoli!
Uživaj v Laškem.
Vesni, veš kje me najdeš. Kadarkoli, res :)In sem istih misli kot Vesna, da je ne bom zdaj tukaj kopirala.
Želim ti res en orng počitek, po koncu terapije se pa itak vidmo, ne?
Objavite komentar