Novičke

Mamma mia kako letijo dnevi... Že je pred nami vikend in obeta se celo lepo vreme... Z dragim bova spet odromala domov za par dni, da nas mama malo pocrta in da gre on (jaz bom doma uzvivala v ljubem miru) dat eno roko v vinograd... No ja, vsaj probal bo...Naša dva otočička (glej mačkona) veselo rasteta in pri svojih petih mesecih že obilno presegata 4 kg... Ni slabo... Če bo šlo tako naprej bosta mela 10kg... Zdaj sta pogruntala, da v njunem svetu obstajajo tudi ptički in že dvakrat sta imela briljantno idejo, da sta mi prinesla vsak svojega za darilo... Upam, da ju bo ta navada kmalu minila...Kopalnica je ultra lušna... samo še ščistit je nisem uspela do konca, ker tisti beton za fugiranje ne gre tako rad dol...Telefon mi zopet nekaj nagaja in na momente sprejema le sms-e... za klice pa je nedosegljiv... Resno razmišljam, da bi sledila nasvetu prijateljice in se prepisala k Si-mobilu... Z isto številko seveda... Drugače me moji oboževalci ne bodo več našli (yeah right Vesna...)... Sicer pa včasih prav paše, da telefon ne dela prav...Zadnjič sva šla kupit prenosni telefon, da bova končno uporabljala številko, ki sva jo dobila v siolovem duo paketu... Šla sva v Big Bang... Si malo ogledala telefone in na koncu, ker se nisva mogla odločit, vprašala za nasvet prodajalko... Ponudila nam je nek philipsov aparat, ki je bil v akciji in ga opevala kako je oh in sploh dober... Prepričala naju je... Kupila sva telefon, ga prinesla domov... in glej šment... nima nastavitev za slovensko omrežje.... sicer ima za slovaško, češko, poljsko, madžarsko...ma za slovensko ne... danes bo telefon odromal nazaj v trgovino... Glede na to, da nama v tisti trgovini ni še uspelo kupiti nič pametnega, bova od zdaj naprej kupovala drugje...Drugi teden imam spet kontrolo... Moja dohtarca ni glih zadovoljna s tem kako se stvari odvijajo... držite pesti... ;)No, zunaj torej sije sončke... toplo je in balkon kar vabi, da ga grem malo obiskat... Potem pa pakirat... Kufri gor kufri dol... to mi je zgleda usojeno...

Kufri gor, kufri dol....

Evo mene spet doma v moji preljubi hišici na deželi... Res sem jo pogrešala v preteklem tednu in tudi če se ne še najbolje počutim, nisem zdržala več doma doma... Kot sem napisala v prejšnjem postu, je pri nas doma trgatev, tako da je direndaj in pol... Rabim prit še malo k sebi in to mi bo ratalo le tukaj (ali na kakšnem samotnem otoku tam daleč daleč)... Ko sva se odpravljala iz Gorice, je bil avto naložen do vrha... Potovalka, oprano perilo, razne odejice in odeje, kilogrami mačje hrane, pa seveda mačke v svojih novih potovalnih torbicah... in še in še... Bilo je videt kot, da bi odhajala po mesecih... s tem, da sva skoraj vso mačjo kramarijo pustila doma (Aja mama... v soboto pridemo spet na obisk :) )...Saj ni bilo tako slabo bit doma...sam po enem določenem času se pač naveličaš...

Še vedno sem doma na bolniški... in upam, da bom še nekaj časa... Počutim se kot močo vileda za brisat po tleh in v takem stanju se res ne vidim v službi... Sicer pa sem imela te dni precej časa za razmislek in bolj kot sem razmišljala, bolj se mi je jasno kazalo spoznanje, da bo potrebno službo zamenjat... Vem, da je dandanes skoraj nemogoče dobiti službo za nedoločen čas, a potrebno bo poskusit, saj si bom drugače zapravila zdravje in živce... Pač, to delo mi ne leži... oziroma delo že... ne pa ljudje s katerimi delam... Preveč je sranja (oprostite izrazu) tam... In jaz pač ne bom kidala gnoja... Nikoli ga nisem in nikoli ga ne bom... Poleg tega se od mene zahteva, da postanem "žleht"... To pa je enostavno proti vsem mojim načelom... Starši so me vedno učili, da se z lepo besedo in prijaznostjo daleč pride in skoraj vse doseže... Mnogi mislijo sicer, da se z žlehnobo pride še bolj daleč... Ma jaz se trdno držim tistega kar so me naučili in kar sem videla, da res deluje... Žal žleht ne bom nikoli in če je to, da postanem taka edini način, da se uveljavim v tem delovnem okolju, si bom pač poiskala drugo... In začela bom že kar kmalu...No, pa dost o službi... že ob sami misli nanjo, me mine apetit...

V nedeljo pričakujemo pri naši bajti zaključno trgatev... tisto ta fajno...opisano v prejšnjem postu... Mislim, da bova z mojim dragim za ta dogodek spet odracala domov domov... sicer se bova spravila v vinograd samo na žurko (ne rata mi glih bit pokoncu cel dan še) ma tudi to je nekaj ne? Moja draga tašča sicer želi in pumpa, da bi prišla k njej, samo žal tako dolge poti jaz še nisem sposobna speljat... vsaj za zdaj ne... Mogoče kdaj kasneje...No, grem kufre razpakirat in spucat malo bajto... oziroma spucala jo bo moja asistentka... se malo čudno sliši, da bi jo jaz pucala...

Lepo se imejte in uživajte v tem skoraj deževnem popoldnevu (če ste na Primorskem) oziroma v soncu, če ste kje drugje...

Vandima - Iztok Mlakar

Pod noč rad z doma jaz zbežim, an soji babi neč ne rečem pred njo se šempjota nardim, navzkrivž jo u betulu utečem pej tam popijem glaž al dva an ka ta treči prou me prime, se svjet numalčk zadondula an zmislim tiste se vandime.

Bil takrat jest še junc sem mlad, u glavi neč, u grli suša, sem mel življenje strašno rad, ku usak do čer ga ne poskuša. Cel dan smo bli v vinogradi, an sonce je ku zlodi peklo, s z vinom smo se frišali, po grlu je ku potok teklo.

Tam sem jo vidu prvikrat, požirk se je v grlu ustavil, jest lohkor umrou bi tistikrat, jest lohkor bi - ma kej bi pravu, ko se ti taka rječ zgodi, ti glava računirat neha, an slepe ratajo oči, ni več boga, nankar greha.

Me je spod čela gledala, an se mi furbasto smejala, pod noč pej k meni je pršla, an če med trte sva zbežala. Ma za povedat kej blo tam je, ku naj človk besede najde, jest use zvezde vidu sem, an tresle, tresle so se brajde.

Tako tista noč je lepa bla, ko nikdar pol en prej nobena, ma, ku je pršla, tko je šla, nankar ji ne vem imena. Je nisem vidu nikdar več, e človk obrača, bog obrne, mladost je šla od mene preč, kar cajt uzame, več ne vrne.

Sej zdej prou neč mi ne fali, mam en par brajd an kejšnu njivu, mižerje an bolezni ni, an ženu mam še zmerom živo. Ma kadar spijem glaž al dva, an ka ta treči prou me prime, se svjet namalčk zadondula, an zmislim tiste se vandime.

Bndima oziroma Trgatev

No, pa sem nazaj... je kar malo trajalo, da sem prišla k sebi, ma zdaj sem vsaj približno ok... Ostajam na bolniški (jeaaah!!!) še kar nekaj časa, tako da če koga prime volja mi prit delat družbo je dobrodošel... Aja, pa še kopalnico mi lahko pomaga opucat... Baje, da so jo končali... Kad so delavci po nesreči (yeah right) razbili, tako da se je mogla moja šjora pač sprijazniti z dejstvom, da kadi preprosto ne bo več v kopalnici...Še kar uživam doma doma in pod budnim nadzorom pridno okrevam... Pogrešam sicer že mojo hiško, pa rožce, pa razgled... Ma saj bova kmalu odjadrala nazaj...

Tle na Vipavskem je trgatev že v polnem teku in moji letajo od prijatelja do prijatelja in vestno pomagajo trgat... Kmalu bo tudi naše grozdje pronto za pobrat in kot ponavadi se obeta prava žurka... Sploh v vinogradu kjer se bohoti najboljši refošk na Goriškem... Tam je res fešta in pol ponavadi... 2 uri se trže 8 ur se je... ni slabo ne? Ma kaj ni zanimivo kako lahko iz enega takega napornega dela rata pravi žur? Ma to ne moreš verjet... Po moje je prav zato vino potem tako dobro in polno, ker se v vsak grozd prime tista vesela sproščenost, ki vlada v vinogradu... Ne verjameste? Ja pridite pogledat in pokušat ne?

Ajaaa, danes ma rojstni dan ena prow posebna frajlica... G., če boš brala blog prej ku te pokličem (kar bo kmalu)... Vse naj naj... Ne bom dolgovezila, k itak veš kaj ti želim ne??? Glej, da boš uživala maksimalno in da kmalu pade kaka pijača... Pa prosim, ko te pokličem, imej pripravljen odgovor kaj hočeš za darilo... OK? (ta ok jemlji kot svarilo :P)...

Spet doma ... doma doma

Evo mene spet doma... doma doma... pri mami... Potrebna je razlaga? Doma je zame zdaj tam, kjer skupaj z mojo boljšo polovico kljubujeva porušeni kopalnici... doma doma pa je definicija kraja kjer sta mama in tata (pa sestra, nečaki, svak, staramama, pes....skratka gužva)... Včeraj nama je vseeno uspelo na pot... V najino pomarančo sva spokala mačke, potovalke in ostalo kramo... če naju je kdo opazoval sem prepričana, da si je mislil, da se najmanj seliva za mesec ali več... No, če bo vse ok, bova v četrtek že nazaj doma... Upam... Bit doma doma je super, fino fajn, samo po nekaj dneh ti rata hiša premajhna in zaželiš si svoje postelje... Teh par dni pa bom pač uživala... v dobri hrani, družbi dveh vragecow in slastnem domačem vzdušju... Ta vikend se nam obeta trgatev... jaz bom še sicer okrevala po zadevi, ki me čaka jutri... Sicer bi morala bit prav tisti vikend službeno v Bratislavi, ampak (juhuhu) sem na bolniški... Too bad... Pa drugo leto kam drgam... Nič, zdej grem pogledat kam sta se mačkona skrila... mogoče se mi bo pa dalo še kej postat danes... who knows... Have fun...

Dežuje

No, danes res ni nek dan za sprehode kot sem sprva mislila.... Zunaj dežuje, veter piha in september se je kar na lepem spremenil v november... Delavci še kar prihajajo in odhajajo, vse je zaprašeno in razbito... Par ur nazaj se je iz službe vrnila lastnica in spremenila mnenje glede kadi... Torej... Kad gre nazaj v kopalnico... To pomeni, da bodo morali delavci na sveže zbetonirana tla razbiti in vse postaviti nazaj kot je bilo prej... Ne moreš verjet... Kar besna sem...

Danes je res eden tistih dni, ko si želiš le, da bi se nekam skril... Zaspal in sanjal kaj lepega,... Odhod v Gorico je prestavljen... Verjetno bova odpotovala jutri... Pravkar sem se nabasala s čokolado v upanju, da bo izboljšala (vsaj malo) mojo voljo... Mislim pa, da je izboljšala le mojo težo... No, saj ne bi bilo slabo... Odkar sem prišla na obalo se tako ali tako zgubila preveč kil...

Dežuje.... Veter nosi drobne kapljice sem in tja in njihov zven ob okna me uspava... Megleno je... Megla počasi zavija vse in tudi zvoki postajajo mehkejši... Koper je le še obris in morje je bolj podobno srebrnemu pladnju... Vse miruje... Eden od mačkonov spi na fotelju ob meni, drugi leta za listi, ki jih burja raznaša okrog hiše.... To vreme mi prikliče v spomin mehkobo valjalnih večerov oz. dnevov v študentu... Babe smo se lepo spravile v eno od sob, prižgale svečke, fliknile v radio en tak lajnasto cukrast cd, si natočile vsaka svoj martini, jager ali karkoli žganega pač, odprle cukre in začele kokodakat... Končale smo ponavadi malo pijane, a zadovoljne.... Pogrešam te večere... Pogrešam dekleta, ki so z mano delila te lepe trenutke.... Žal čas leti dalje... Zdaj ima vsaka svoje obveznosti... Težko bo ponoviti take trentke, tudi če si vse želimo, da bi lahko vsaj enkrat še prižgale svečke in nazdravile z jegrom.... Vse skupaj... Brez skrbi glede sužbe, študija, družine,... Upam (res, iz vsega srca), da nam bo uspelo... Živeli valjalni večeri...in živela stara klapa iz bloka 5....

Bye Bye Kopalnica

Danes spet sije sončke...no, nekaj se sramežljivo kaže... Pravi dan za se spravit v gozd nabirat gobe... ali pa za dooolg sprehod po okoliških vaseh...
Jah, res bi bilo lepo... Meni se pa danes obeta drugačen program...
Že od 8:00 mi po hiši letajo delavci, ki počasi, a vstrajno razbijajo mojo kopalnico... Prah je vse povsod... Kad leži zunaj med rožicami v mojem malem vrtičku v družbi z gospo školjko in gospodom bidejem.... Baje bo ta razsul trajal vsaj do četrtka, tako da bova danes z mojim dragim spakirala in skupaj z mačkami zbežala k mami... Brez tuša cel teden pa res ne moreva bit no.... Kopalnica v čistem stilu happy 70's počasi izginja... no ja... res je, da bova morala večino nagravžno rjave opreme za zdaj ohranit, ma vsaj kadi se bova znebila... Ko si podnajemnik, je pač tako... Ne moreš stvari spreminjat tako kot te je volja... No, upam, da bo ta mali gradič nekoč čisto najin... In takrat bova lahko vse predlala kot bova hotela.... Za zdaj pa...
Nč grem jaz raje malo kontrolirat situacijo, da ne bojo ploščice križem kražem...

Še en lep sončen dan!!!

Evo mene spet malo z vami... jah ni kaj... nisem glih resen blog tip človeka... od mojega prvega posta je minilo že kar nekaj časa... Te dni malo "uživam" doma in tako sem si rekla... Zakaj se pa ne bi malo mojemu blogu posvetila? In evo mene tukaj... S pomočjo ene super inštruktorice sem malo čirečare obdelovala in tako si sedaj poleg osnovnih podatkov ogledate še nekatere stvari, ki so mi pri srcu...
Samo veste... je kar težko tukaj za ekranom nekaj tipkat, ko pa zunaj sije toplo in mehko septembersko sonce... dnevi so res pravšnji za maksimalni užitek v naravi... dovolj je že, da stopim na teraso in že se mi zazdi, da imam cel svet (no ja...en majhen košček ok?) na dlani.... Morje mi mežika, ruj že spreminja svoje barve in se sramežljivo kaže v svoji rdeči obleki, grozdje že veselo krivi trto in kliče vinarje... Ja ni kaj... September je res lep... Toliko toplih barv, toliko opojnih dišav... Mehek kakor svila in opojen kot kraški teran...