Dežuje

No, danes res ni nek dan za sprehode kot sem sprva mislila.... Zunaj dežuje, veter piha in september se je kar na lepem spremenil v november... Delavci še kar prihajajo in odhajajo, vse je zaprašeno in razbito... Par ur nazaj se je iz službe vrnila lastnica in spremenila mnenje glede kadi... Torej... Kad gre nazaj v kopalnico... To pomeni, da bodo morali delavci na sveže zbetonirana tla razbiti in vse postaviti nazaj kot je bilo prej... Ne moreš verjet... Kar besna sem...

Danes je res eden tistih dni, ko si želiš le, da bi se nekam skril... Zaspal in sanjal kaj lepega,... Odhod v Gorico je prestavljen... Verjetno bova odpotovala jutri... Pravkar sem se nabasala s čokolado v upanju, da bo izboljšala (vsaj malo) mojo voljo... Mislim pa, da je izboljšala le mojo težo... No, saj ne bi bilo slabo... Odkar sem prišla na obalo se tako ali tako zgubila preveč kil...

Dežuje.... Veter nosi drobne kapljice sem in tja in njihov zven ob okna me uspava... Megleno je... Megla počasi zavija vse in tudi zvoki postajajo mehkejši... Koper je le še obris in morje je bolj podobno srebrnemu pladnju... Vse miruje... Eden od mačkonov spi na fotelju ob meni, drugi leta za listi, ki jih burja raznaša okrog hiše.... To vreme mi prikliče v spomin mehkobo valjalnih večerov oz. dnevov v študentu... Babe smo se lepo spravile v eno od sob, prižgale svečke, fliknile v radio en tak lajnasto cukrast cd, si natočile vsaka svoj martini, jager ali karkoli žganega pač, odprle cukre in začele kokodakat... Končale smo ponavadi malo pijane, a zadovoljne.... Pogrešam te večere... Pogrešam dekleta, ki so z mano delila te lepe trenutke.... Žal čas leti dalje... Zdaj ima vsaka svoje obveznosti... Težko bo ponoviti take trentke, tudi če si vse želimo, da bi lahko vsaj enkrat še prižgale svečke in nazdravile z jegrom.... Vse skupaj... Brez skrbi glede sužbe, študija, družine,... Upam (res, iz vsega srca), da nam bo uspelo... Živeli valjalni večeri...in živela stara klapa iz bloka 5....