Dovolj

Dovolj imam vsega, a še kar butasto rinem z glavo sozi zid...
Ostajam na delovnem mestu, ki ga sovražim in ki mi ne prinaša kančka zadovoljstva... Napovedala sem že odhod, a še kar ne morem pustiti stvari nedokončanih... Aja, katerih stvari že? Saj po mnenju mojih nadrejenih tako ali tako nič ne delam...
Že povedano in že izkašljano, a grenek, nagravžen okus v ustih ostaja...
Varnost, ki mi jo prinaša služba za nedoločen čas, vsekakor ni vredna tega, da postavljam zdravje in mentalno integriteto na kocko... In spet smo na začetku... Zakaj sem še tle? Don't know... Really... Sploh po tej nedelji mi ni najbolj jasno zakaj ne pošljem vse skupaj v k***c in grem z dragim za en mesec v Mehiko... Ali pač kam drugam... Saj ni važno...
Verjetno bo kriva ta zloglasna "dobrota", ki mi jo neprestano mečejo pod nos... Si predobra, ljudi je treba terat kot živino, nič dopustov, nič prostih dni, nič denarja... Ja pa jade.... Če sem nesposobna zato, ker živim v prepričanju, da le dober, zadovoljen in spočit kader lahko naredi dobro delo in prinese ljudem zadovoljstvo, no potem me pač linčajte... In mi dajte odpoved... Bom vsaj mirne vesti odšla...
Vem, koliko sem vredna in koliko truda vlagam v svoje delo...Vi pač tega ne razumete in ne vidite... Zato, ker mi moja družina pomeni več kot moja služba... Sorry, prioritete v življenju si postavljamo sami in prav tako vrednote... Lazenje v riti ni na mojem spisku....
Se bo treba obrnit kam drugam,... Prepričana sem, da bo marsikdo z veseljem prevzel to nalogo...
Grem skadit joint... Prvič v življenju mi kozarec Martinija na terasi, ob dobri glasbi in pogledu na morje ne pomaga sprostiti živcev... Bom začela z ZEN meditacijo...

Bonsaji in bodybuilding

Bonsaji in body-building... Kaj imata ti dve zadevici skupnega? Vi boste rekli nič... Jaz bom rekla VELIKO!!!!
Zakaj?
No naj razložim... Že pred časom sem se začela malo bolj resno zanimati za bonsaje... Sprva so mi bila všeč samo lepo oblikovana drevesca, a bolj kot sem se poglabljala v svet, ki se skriva v malih drevesih v posodi, bolj sem se zaljubljala... V vse... zgodovino, filozofijo, tehnike, mojstre, orodje, posode... Za malimi umetninami se skriva celo vesolje stvari in idej... In ko začneš odkrivat to vesolje, te potegne vase... kot črna luknja... In tako je vase potegnilo tudi mene...
Že od nekdaj sem zaljubljena v rože, drevesa in ukvarjanje z vrtom, a zaradi teh in onih bolj ali manj znanih razlogov, se temu hobiju nisem nikoli uspela posvetiti tako kot bi si želela... Potem sem se srečala z bonsaji... Drevo v posodi, ki ga je potrebno obdelovat, žičit, presajat, obrezovat... in to lahko počneš kar na mizi... Zmaga... Idealna rešitev...
No, ker sem imela že nekaj bonsajev in literature doma, mi je manjkalo le še orodje, da se spravim na drevesa tako kot se spodobi... In tako sem naročila in danes dobila osnovno orodje (prav tisto na slikici ja).... No, in tukaj pridemo do body-buildinga.... Že sam paket je bil obupno težek... Ko pa sem začela vlačit iz njega kos za kosom 120 evrov vrednega orodja, sem videla od kje teža... vsak kos tehta kar precej in ni čisto nič miniaturen... škarje so skoraj večje od mene...
Tako bom začela orodje za začetek uporabljati kot uteži, da se moje roke navadijo na polkilske klešče in šele nato se bom lahko spravila na drevesca... Jeeeeeeeee!!!
Zdaj mi je jasno zakaj je večina bonsajistov moških :-(