Dovolj

Dovolj imam vsega, a še kar butasto rinem z glavo sozi zid...
Ostajam na delovnem mestu, ki ga sovražim in ki mi ne prinaša kančka zadovoljstva... Napovedala sem že odhod, a še kar ne morem pustiti stvari nedokončanih... Aja, katerih stvari že? Saj po mnenju mojih nadrejenih tako ali tako nič ne delam...
Že povedano in že izkašljano, a grenek, nagravžen okus v ustih ostaja...
Varnost, ki mi jo prinaša služba za nedoločen čas, vsekakor ni vredna tega, da postavljam zdravje in mentalno integriteto na kocko... In spet smo na začetku... Zakaj sem še tle? Don't know... Really... Sploh po tej nedelji mi ni najbolj jasno zakaj ne pošljem vse skupaj v k***c in grem z dragim za en mesec v Mehiko... Ali pač kam drugam... Saj ni važno...
Verjetno bo kriva ta zloglasna "dobrota", ki mi jo neprestano mečejo pod nos... Si predobra, ljudi je treba terat kot živino, nič dopustov, nič prostih dni, nič denarja... Ja pa jade.... Če sem nesposobna zato, ker živim v prepričanju, da le dober, zadovoljen in spočit kader lahko naredi dobro delo in prinese ljudem zadovoljstvo, no potem me pač linčajte... In mi dajte odpoved... Bom vsaj mirne vesti odšla...
Vem, koliko sem vredna in koliko truda vlagam v svoje delo...Vi pač tega ne razumete in ne vidite... Zato, ker mi moja družina pomeni več kot moja služba... Sorry, prioritete v življenju si postavljamo sami in prav tako vrednote... Lazenje v riti ni na mojem spisku....
Se bo treba obrnit kam drugam,... Prepričana sem, da bo marsikdo z veseljem prevzel to nalogo...
Grem skadit joint... Prvič v življenju mi kozarec Martinija na terasi, ob dobri glasbi in pogledu na morje ne pomaga sprostiti živcev... Bom začela z ZEN meditacijo...