Ko te mine volja met otroke...

Končno! Končno sva z asistenko "zaključile" pospravljanje in je lahko odpeketala domov... Zakaj sem zaključile dala med navednice? Odgovor je enostaven.... Stvari za naredit bi bilo še milijon in pol sam moji živci so kolapsirali pod pritiskom sitnarjenja ta male od moje pomočnice.... Asistenka ima namreč 5 letno deklico ob kateri te mine met otroke... Ker je nima popoldne kje pustit in ker jo jaz rabim predvsem popoldne, ko pridem iz šihta, sem pač pristala na to, da jo vozi s sabo... Slaba poteza vam rečem. Deklina je namreč skrajno razvajena in mega distruktor.... V 5-h minutah, ko jo pustiva kdaj samo, je sposobna naredit karkoli... Na primer? Pobarvat morsko školjko na katero sem zelo navezana (študentska klapa že ve katero) z alkoholnimi flumastri, porisat mizo, razbit kipec egipčanskega boga sonca, narezat rokave moje bluze, itd itd.... Poleg tega morava z njeno mamo poslušat pol in več urno tuljenje, vsakič ko meni pripravi kaj za jest in ona ne more dobit točno tistega... Ne me narobe razumet... Ni mi problem otroku ponudit biškote, sendvič, ribo ali karkoli pač pripravljamo, ne more pa dobit čisto vsega kar si zmisli. Danes je bilo na vrsti kuhano jajce... Na vsak način je hotla prav tisto, ki je je pravkar zrezala v solato... Ne drugo, točno tisto... In spet smo tulili in stokali... Evo zakaj sem si želela asistentko brez otrok.

Ko pride do takih prizorov, sem raje tiho. Otrok ni moj, torej nimam nobene pravice posegat v njeno vzgojo. Kljub temu me večkrat zasrbi jezik. Mogoče bodo moji otroci še bolj razvajeni. Ne vem. Vem le, da me mine volja met otroke vsakič, ko se dere, tuli, cepeta, smrka oz. zahteva to ali ono...