Pravljica....

Meglice ovijajo hišico na vrhu hriba, zrak diši po listju in ruj, ki obdaja dvorišče nežno barva pokrajino... Vse je mirno... V daljavi se med enim in drugim oblakom vidi sivo morje, ki zaspano in mirno mežika... Le tu pa tam kakšna ladja zdrami njegovo svilnato blazino... Skozi okno hišice na vrhu hriba toplo sveti zlata svetloba... Nekdo se mota po kuhinji in dnevni sobi... Vsake toliko se ozre skozi okno proti zaspanemu morju... Dekličin pogled poboža listje ruja, zadnji cvet vrtnice in rožmarin in se vrne k svojemu delu... Zre v ekran in skuša na papir spravit članek... A idej ni... Oziroma jih je toliko, da se spotikajo ena čez drugo in na papirju zvenijo le še kot velika mineštra... Počasi se odpelje od računalnika in pokuka v pečico... Tisti dan želi pripraviti svojemu možičku nekaj zares dobrega... Spomladanski zavitki se že barvajo zlato in tudi nabodalca že vabijo s svojim omamnim vonjem... A je spet pretiravala s količino? Skomigne z rameni in vzdihne... Še dva dni in grela se bo v toplih vodah bazenov v Laškem... V sredo se bo tja odpeljala z mamo in šele v petek bo prišel tudi njen dragi... V službi ni dobil dopusta za celoten termin... Le ponedeljek in torek... Treba bo tiste 4 dni maksimalno izkoristit... Prav tisto jutro je rezervirala raznorazne masaže za razvajanje telesa in duha... Joj, kako je daleč petek... Bo zdržala toliko dni brez svojega dragega? Išče po spominu, a ne spomne se kdaj sta bila zadnjič več kot 1 noč narazen... Zadnjih 10 mesecev skoraj sigurno ne... Kako čas beži... Že 10 mesecev živita skupaj... Sprva v domu, v majceni sobici tik ob vhodu (kjer se ponoči tako srhljivo sliši zvok odpiranja elektronskih vrat), od maja pa v tej prelepi hišici na vrhu hriba... Vzdihne... Skozi okno je pravkar posijal žarek sonca... Le od kje se je vzel? Glej, sploh ni opazila, da se je nebo razjasnilo in da modrina že preganja meglice... Kakšen lep pogled... Grad Miramar ji mežika z druge strani zaliva... Obliva ga topla rožnata svetloba in okna se zlato svetijo... Trst se zdi tako blizu... Kot na dlani... Pogrešala bo ta razgled, če se bo mogla kdaj preselit... Ah, pogrešala ga bo že v teh parih dneh, ko bo zdoma... Kihne... Prehlad jo še kar daje, ma vsaj vročine nima več...Upa, da bo lahko v bazenu nemoteno uživala in da si ne bo na mesto prehlada nakopala kakšno pljučnico... Še to se ji manjka... Bazen... Topla voda.... Masaža... Mmmmm že ob misli na te stvari se ji mišice sprostijo in želodec pomiri... Ve, da ji bo telefon službeno nonstop zvonil, a odločila se je, da se ne bo oglašala... Pa če se svet posuje... Ne bo se... Že tako si je morala odtrgati 4 dni uživancije v termah zaradi službe... Mišice se spet zvozlajo... Hudiča pa še šiht! Upa, da se bodo možnosti, ki se ji obetajo spremenile v kaj bolj konkretnega... In potem? K vragu z domom, društvom, šefi, itd.... V Laškem se bo končno naplavala in se v vodi obešala na svojo boljšo polovico po mili volji.... V vodi je vsak gib toliko lažji... Skoraj ne opaziš oslabelih mišic... Skoraj... Počasi se spet zapelje za računalnik in poskuša še kaj napisat... Čečka po ekranu, a brez nekega velikega učinka... Ponovno se zazre skozi okno in si obljubi, da bo kasneje ponovno poskusila pisati... Rok je ob polnoči... Do takrat bo že še kaj napisala.... Blog bo prepustila za jutri... Ali pa tudi ne?... Večer že objema hišico na vrhu hriba... Sedaj gori že več luči in vse se zdi tako mirno in toplo.... Kot nenapisana pravljica....