Postnovoletno postanje

Novo leto se je že zalaufalo proti novim dogodivščinam in čas je, da se vam tudi jaz že kaj oglasim... Ne nisem končala v kakšnem jarku mrtvo pijana (tej časi so že zdavnaj za mano...zdaj sem se zresnila...saj veste Vesna se rima na resna (al pa tud ne)) in niti vesoljci me niso odpeljali s seboj (you wish)... Enostavno sem se zgubila nekje vmes...

Novoletni žur nam je kar fajn uspel... Nasmejali smo se, napili tudi, najedli pa sploh... Tako zelo zelo, da me še danes peče vest (vaga je pokazala kar nekaj kil več kot pred prazniki)... Pa še kar gruntam kam vse tiste vreče, ki so ostale pospravit... Najlepše na žurki? To, da smo bli z VG, Bogotom in Nivi spet po dolgem času skupej... Zgleda, da me vsak dan bolj daje nostalgija po študentski brezskrbnosti... Pa klapo se vedno pogeša... No, anyway... Meli smo se res lepo... Kljub začetni avanturi z bagrom in doblojem (hmmm dober naslov za kako risanko v stilu vlakca Tomaža)... Videli smo neverjetno število ognjemetov in mislim, da če nam je ne bi zagodla mega, bi jih blo še vsaj dvakrat toliko... Na koncu že nisi vedel več kaj in kam gledat...

Po tako dolgih praznikih je bila vrnitev v službo pravo srednjeveško mučenje ma tudi to smo preživeli in zdaj v malo bolj mirnem toku jadramo proti novi sezoni (naj kdo prosim bremza čas)....

Zdaj sem tukaj pred računalnikom in skušam nekaj spraviti na papir pardon ekran... Za filozofiranje nisem bila nikoli ne vem kaj dobra tako, da se v to veščino raje ne spuščam...

Opažam pa, da zadnje čase vedno bolj pogosto razmišljam o tem, da bi se spravila za tipkovnico in napisala vse tiste pravljice, ki sem se jih zmišljevala, ko sta bila moja nečaka še majhna... Največkrat so te zgodbice nastajale v avtu, ko smo se kam vozili in sta postala mala razgrajača malo nemirna... Najljubša tema? Lovska seveda... Ker moja dva navihanca hočeta postati lovca... "Ma ne ku tisti lumpi lovci veš, ma ku uni ta pridni k pomagajo živalam" tako o tem Tobias, 4 leta... No, pa smo se zmišljevali pravljice... O lisički, ki se je zgubila in zašla v mesto, o jelenu, ki je dolgo iskal družino in se nato zaljubil v kozoroginjo, nove verzije o zlatorogu in tako dalje v neskončnost... Mogoče se bom pa en dan res spravila pisat vse te zgodbice...

Do takrat pa moram malo bolj resno dopolnjevat svoj blog.... To je ena od stvari, ki sem si jih zadala za novo leto... Ostalih ne bom napisala... Tako bom imela manj krivo vest, če jih ne bom uspela izpolniti...