Staro dobro pismo...

Ojla ojla!

Kako kaj na ta čuden zimsko-pomladni dan? Upam, da se vsi fino fajn mate in da se ne dolgočasite. Končno je petek in po dolgem času bova z dragim odrajžala domov domov. Komaj čakam, da vidim naše in da malo premečkam moje mucice... Ja, še kr jih nisem dobila nazaj. Upam, da se bo to zgodilo čimprej. Danes mislim (upam), da bo v pisarni miren dan. Ne da se mi nič kaj dost (as always) in želim si le čimprej nazaj domov.

Včeraj sem se po dolgem času spet spravila pisat pismo... Ja, na tisti tradicionalen način, ki tako prijetno zadiši po starih časih, ko so bili maili še utopija in so pisma potovala tudi po več tednov iz enega konca sveta na drugega. Zadnjič sem se odpravila v knjigarno Leonardo in nakupila nekaj posebej lepih pisemskih listov in kuvert (zapravila 30 evrov!!!! Da te kap!). Izbira, če si želite pismo, ki bo tipično vaše, je ogromna in za vsak okus se kaj najde.

Se še spomnite, ko smo bili malo bolj mladi in smo si dopisovali? Imet penfrienda je bil takrat pravi hit. Bolj od daleč je bil, več točk si imel. No, vsaj pri nas je bilo tako.

Jaz sem s tem začela mislim, da v šestem razredu OŠ in tisti dve dopisovalki (obe iz Anglije) mi je uspelo ohraniti nekje do sredine srednje šole. Žal mi je bilo, ko smo izgubile stike (ena je odšla na fax, druga pa se je poročila). Vmes jih je bilo še najmanj 10 iz najrazličnejših koncev: Gana, Meksiko, Antigua, Avstralija, Malezija, Japonska, Finska, Italija,...

Iz srednješolskih let (oz. eno celo še iz osmega razreda) pa mi je do danes uspelo ohraniti 2 dopisovalca: Tamaro iz Argentine in Nataleta iz Italije. Pisma so počasi nadomestili maili in messenger ter tako omogočili hitrejšo komunikacijo. Žal pa se je na račun hitrejše komunikacije izgubil tisti čar, ko si ves nestrpen čakal na poštarja in če je iz svoje torbe privlekel kuverto s tujimi znamkami, je bilo veselje velikansko. Ne boste verjeli, da jaz vsa ta pisma še vedno hranim. Prav vsa, od prvega. Zložena lepo v leseni škatli in povezana s svilenim trakom. Za vsakega dopisovalca posebej. Vsake toliko jih vzamem v roke in ko jih berem se mi film dobesedno počasi vrti nazaj skozi leta tja do otroštva.

Od vseh mojih dopisovalcev sem najbolj navezana na Nataleta. Po 12 letih dopisovanja ga štejem med najboljše prijatelje. Fant, ki dela v italijanski vojni mornarici, z nalezljivim smislom za humor in pravim napoletanskim temperamentom, je res nekaj posebnega. Preko njegovih pisem sem spremljala prvo misijo v arabsko morje kmalu po napadu na dvojčka v New Yorku. Pisma so takrat potrebovala duplo časa, da so prišla do mene... V odprtih in s pečati obrambnega ministrstva ponovno zapečatenih pismih (vsa pošta, ki je prihajala iz misije je bila prebrana in šele nato dostavljena) mi je opisoval življenje na vojaški ladji, daleč v tujem morju... Kot sem že rekla, so pisma potrebovala 100 let, da so prispela na cilj in na srečo je vsake toliko priletel kakšen sms, ki mi je sporočal, da je vse ok.

No, ravno Nataletu sem se včeraj spravila pisat pismo (mi je že grozil z napadom na slovenske teritorjalne vode). Bil je prav fajn občutek popisat več strani, brez možnosti delete tipke. Danes ga moram odposlati in v naslednjih dneh me čaka še pismo za Tamaro.

Mogoče sem staromodna ali pa zgolj nostalgična, ampak pismo, napisano na roke, odposlano nekje tam daleč mi pomeni več kot 200 mailov na kupu. Mislim, da danes, ko se vsemu svetu tako mudi, ni lepšega kot si vzeti par minut časa, se s skodelico vročega čaja vsesti za mizo in napisati pismo dobremu prijatelju. Za tistih nekaj trenutkov čas upočasni svoj tek in nam ponudi možnost, da se oddahnemo od vsakodnevnega norenja naokrog.

Torej, če imate prijatelja, ki vam je pri srcu in s katerim se že dolgo niste slišali... vzemite si čas in mu napišite pismo. Zagotavljam vam, da ga bo vesel bolj kot telefonskega klica ali maila.

No, letim zdaj na pošto, da oddam pismo.

Ostanite pismeni oz. pisemski ;)