Čas

Kako dnevi letijo.... Včasih se mi zdi, da je dan trajal le toliko kot traja vzdih. Dela imam čez glavo in vsak dan se ga najde še več. Čas, ki ga preživim v službi ni več dovolj, da bi postorila vse in tako se vedno pogosteje dogaja, da pišem in ustvarjam stvari za službo še pozno zvečer, ko moj dragi že tiho smrči na fotelju ob meni... In tako bo verjetno tudi danes. Vsakič, ko pride do tega se vprašam, če je vredno... In odgovor je vedno isti... Ni. Ni in ni. A druge poti trenutno še ni. Tudi če jo že dolgo iščem.

Želim si stran in z veseljem bi sprejela ponudbo tašče naj se ji pridružim pri vodenju doma za starejše občane v roj.mestu mojega dragega. In vem, da bom to ponudbo tudi sprejela. Če in ko bo moj dragi tam dobil službo. Ne razumite me napak. Obožujem to deželo in ljubezen do moje družine bi tovrstno odločitev otežila do maksimuma. Res. So pa stvari, ki me dobesedno porivajo po tej poti. Katere stvari so to, vedo tisti, ki so mi blizu... Ostali boste izvedeli. Morda. Nekoč.

Danes je tak lep poletni dan.... No, sedaj je že večer... Medtem ko pišem ta post, skozi okno prihaja omamen vonj jasmina, ki se bohoti na vrtu. In temu vonju se pridružuje še skrivnostno topel vonj pasjonke. Končno uživam v svojem vrtu, saj dobiva obliko, ki je vsaj delno podobna tisti v moji glavi. Sivka, bazilika, rožmarin in žajbelj se tudi že bohotijo na gredicah. Končno moj vrt.

Ko zaprete oči in pomislite na poletje, kaj vidite? Kaj čutite? Kaj slišite in kaj vohate?

Ko pomislim na poletje in poletne večere vidim, slišim, čutim, voham... Dolge sprehode in nežne poljube. Tiho glasbo. Sveče. Potovanja v daljne kraje. Otroški smeh. Morske valove, ki se igrajo s kamenčki. Dotik mehkega vetrčka na od sonca topli koži. Vonj borovcev. Pesem škržatov v gozdu za hišo. Travniško cvetje. Objem. Ljubezen. Toplino. Smeh. Srečo. Magijo. Topel dež. Grmenje. In veliko veliko več...