Pogled v zrcalo

Pogled v zrcalo. Vame gleda obraz, ki ga ne poznam. Toda kako? Že od malega so nas učili, da je podoba v zrcalu le naš odsev. Odsev zunanjosti. A v zrcalu vidimo še eno zrcalo. Naše oči - zrcalo naše duše. No, danes sem kar nekaj časa zrla v podobo v mojem ogledalu. Nisem je prepoznala. Mogoče zato, ker sem imela slab dan in sem videla vsako tisto drobno pomanjkljivost, ki jo običajno spregledam. Utrujene oči, podočnjaki in globoke gube v njih, kisel izraz, pepelnata polt in zgrbljeno čelo... Drobne stvari. A na svojem obrazu jih nisem vajena. Skušala sem ustnice razpotegniti v nasmeh, pa sem dosegla prav patetičen izraz. Od nekdaj sovražim prisiljene nasmehe. Na svojem obrazu in na obrazu drugih. Žal današnje življenje od nas zahteva, da se nasmihamo na ukaz. Da smo vedno prijazni, nasmejani, žareči.... To te počasi začne ubijati. Nad tabo visi kot tona svinca in tej se iz dneva v dan doda še ena in še ena in še ena. Noro.

Dolgo sem zrla v tisti neznani obraz in skušala pogruntati kaj ga je v tako kratkem času pripeljalo do take polomije....

Zadnjih par tednov res ni bilo lahkih (zame november ni nikoli dober mesec btw). Trije tedni brez asistenke, borba z vsklajevanjem urnikov tistih, ki so mašili luknje zaradi njene bolniške, vsklajevanje vsega in še več ...., vstajanje ob 5-h takrat, ko je moj dragi začenjal bolj zgodaj, planiranje stanovanja in iskanje primerne opreme, vedno več dela v službi (wtf a ni sezona mimo?!-nč jasno),...

Potem pa dobiš še kajlo, ko ti na uho pridejo kritike šefa v stilu - itak nič ne dela.... HALOOO??? Kdo ti rihta kader? Kdo ti prpravlja papirje za podpisat? Kdo je še doma ob desetih zasut z delom, ki ga zaradi teh ali onih razlogov (glej varstvo osebnih podatkov) v pisarni ne more delat? Kdo ti rihta 3/4 računovodskih poslov? pa še marsikaj bi se našlo..... No, če je še moji mami postalo jasno, da lahko v tej službi le znorim, potem je res hudo.... Saj se ne gre za drugo... Želela bi le, da se določene stvari povejo MENI in ne vsem ostalim ter da se včasih tudi prisluhne MOJIM argumentom.... Jaz umazano perilo perem doma. Kaj pa vi? Gre se za princip. Vem, da se na določenih področjih da naredit več. Ma dokler delam delo 5-h drugih zdraven svojega.... Mi, oprostite, zmanjka časa. Ko bo nekdo naredil vsaj pol toliko, bom tiho. Do takrat pa....

Kot sem rekla - mesec november mi ni naklonjen. Upam, da bo vse to čim prej mimo, ker ne vem kako dolgo bo uspel make-up prekrivati mojo slabo voljo. Včasih tudi jaz - oprostite besedi - popizdim. Tisti, ki me poznate veste, da marsikaj prenesem. Ma ko je preveč, je preveč.

Če mi še eden reče naj potrpim, ker se bom prej ali slej navadila oziroma postala neobčutljiva na take izjave, prisežem, da ga povozim. Resno. Toliko, da vam bodo stvari jasne, ko boste v Delu prebrali članek "Dekle na vozičku povozilo sedelavca/ko/znanca/ko/šefa"

Anzwayzzzz, špegu še ni poču tko, da imamo dve varjanti: a) špegu prenese vse in b) kljub vsem zgoraj naštetemu, še vedno zelo dobro zgledam...

Tko, zdej bo to vse... mau sem se spucala... čist mau... Enemu sem mogla zatežit a ne?

Bodite fajn in keep it real!

PS: končala sem goblen... Ne moreš verjet... Jah od 6:30 (ko je šel dragi v službo) pa do 8:00 (ko je prišla limuzina po mene) nisem bila razpoložena za bolj intelektualno delo. Žal.