Bobiiiiiiii

Aja pa še to:

Vse naj naj Beštjon!!!

Staro dobro pismo...

Ojla ojla!

Kako kaj na ta čuden zimsko-pomladni dan? Upam, da se vsi fino fajn mate in da se ne dolgočasite. Končno je petek in po dolgem času bova z dragim odrajžala domov domov. Komaj čakam, da vidim naše in da malo premečkam moje mucice... Ja, še kr jih nisem dobila nazaj. Upam, da se bo to zgodilo čimprej. Danes mislim (upam), da bo v pisarni miren dan. Ne da se mi nič kaj dost (as always) in želim si le čimprej nazaj domov.

Včeraj sem se po dolgem času spet spravila pisat pismo... Ja, na tisti tradicionalen način, ki tako prijetno zadiši po starih časih, ko so bili maili še utopija in so pisma potovala tudi po več tednov iz enega konca sveta na drugega. Zadnjič sem se odpravila v knjigarno Leonardo in nakupila nekaj posebej lepih pisemskih listov in kuvert (zapravila 30 evrov!!!! Da te kap!). Izbira, če si želite pismo, ki bo tipično vaše, je ogromna in za vsak okus se kaj najde.

Se še spomnite, ko smo bili malo bolj mladi in smo si dopisovali? Imet penfrienda je bil takrat pravi hit. Bolj od daleč je bil, več točk si imel. No, vsaj pri nas je bilo tako.

Jaz sem s tem začela mislim, da v šestem razredu OŠ in tisti dve dopisovalki (obe iz Anglije) mi je uspelo ohraniti nekje do sredine srednje šole. Žal mi je bilo, ko smo izgubile stike (ena je odšla na fax, druga pa se je poročila). Vmes jih je bilo še najmanj 10 iz najrazličnejših koncev: Gana, Meksiko, Antigua, Avstralija, Malezija, Japonska, Finska, Italija,...

Iz srednješolskih let (oz. eno celo še iz osmega razreda) pa mi je do danes uspelo ohraniti 2 dopisovalca: Tamaro iz Argentine in Nataleta iz Italije. Pisma so počasi nadomestili maili in messenger ter tako omogočili hitrejšo komunikacijo. Žal pa se je na račun hitrejše komunikacije izgubil tisti čar, ko si ves nestrpen čakal na poštarja in če je iz svoje torbe privlekel kuverto s tujimi znamkami, je bilo veselje velikansko. Ne boste verjeli, da jaz vsa ta pisma še vedno hranim. Prav vsa, od prvega. Zložena lepo v leseni škatli in povezana s svilenim trakom. Za vsakega dopisovalca posebej. Vsake toliko jih vzamem v roke in ko jih berem se mi film dobesedno počasi vrti nazaj skozi leta tja do otroštva.

Od vseh mojih dopisovalcev sem najbolj navezana na Nataleta. Po 12 letih dopisovanja ga štejem med najboljše prijatelje. Fant, ki dela v italijanski vojni mornarici, z nalezljivim smislom za humor in pravim napoletanskim temperamentom, je res nekaj posebnega. Preko njegovih pisem sem spremljala prvo misijo v arabsko morje kmalu po napadu na dvojčka v New Yorku. Pisma so takrat potrebovala duplo časa, da so prišla do mene... V odprtih in s pečati obrambnega ministrstva ponovno zapečatenih pismih (vsa pošta, ki je prihajala iz misije je bila prebrana in šele nato dostavljena) mi je opisoval življenje na vojaški ladji, daleč v tujem morju... Kot sem že rekla, so pisma potrebovala 100 let, da so prispela na cilj in na srečo je vsake toliko priletel kakšen sms, ki mi je sporočal, da je vse ok.

No, ravno Nataletu sem se včeraj spravila pisat pismo (mi je že grozil z napadom na slovenske teritorjalne vode). Bil je prav fajn občutek popisat več strani, brez možnosti delete tipke. Danes ga moram odposlati in v naslednjih dneh me čaka še pismo za Tamaro.

Mogoče sem staromodna ali pa zgolj nostalgična, ampak pismo, napisano na roke, odposlano nekje tam daleč mi pomeni več kot 200 mailov na kupu. Mislim, da danes, ko se vsemu svetu tako mudi, ni lepšega kot si vzeti par minut časa, se s skodelico vročega čaja vsesti za mizo in napisati pismo dobremu prijatelju. Za tistih nekaj trenutkov čas upočasni svoj tek in nam ponudi možnost, da se oddahnemo od vsakodnevnega norenja naokrog.

Torej, če imate prijatelja, ki vam je pri srcu in s katerim se že dolgo niste slišali... vzemite si čas in mu napišite pismo. Zagotavljam vam, da ga bo vesel bolj kot telefonskega klica ali maila.

No, letim zdaj na pošto, da oddam pismo.

Ostanite pismeni oz. pisemski ;)

Danes sem si zaželela rožic...

Ok, slikca mi ni glih ratala

Danes je spet meglen dan... Včerajšnje sončke me je tako razveselilo, da sem upala, da bo trajalo vsaj par dni... pa nič.... Smrk.... Ponovno sem se zbudila v mračno jutro in le s težavo odlepila glavo s povštra (še dobro, da me iz postelje dvignejo, drugače bi te dni preživela globoko pod kovtrom...)... Upala sem na miren dan v službi, pa se ni izkazal za tako mirnega... No, bil je pa kratek... Vsaj to...

Na poti domov sem zavila še v cvetličarno (kdor me pozna ve, da se rožicam s težavo odrečem)... In tam so se mi smehljale sončno rumene frezije in oranžne gerbere... No, zdaj se mi smejijo tukaj z računalniške mize in zdi se mi kot bi mi sijalo eno majhno sončece... Res sem si želela rožic....



Poljubček *

Pomlad

Moj cyberdan je pripeljal do ene zanimive najdbe.... Za vse, ki bi vas zanimalo:

Vesna
Za nekatere le žensko ime, za druge pesniška sopomenka pomladi, za tretje poosebitev le-te... Beseda sama je praslovanska in pomeni pomlad, pojavla pa se v mnogih slovanskih jezikih: starocerkveni slovanščini, češčini, poljščini, ukrajinščini, ruščini. V latinščini za pomlad najedmo obliko ver, v sanskrtu vas-antas.

Etimološko raziskovanje pripelje so indoevropskega korena "aues", ki pomeni svetiti. Od tod nemara izhaja svetel, pozitiven značaj besede. Po mnenju nekaterih mitologov naj vesna sploh ne bi bila prava boginja. Povezujejo jo s kasnejšimi poosebitvami agrarnih obredih. Vendar pa je danes med ljudmi, če jih vprašate po starih slovanskih božanstvih, verjetno prav ona najbolj znana. In sicer kot boginja pomladi.

Morda ne bo nikoli natanko janso, kakšno je bilo njeno mesto v verovanju predkrščanskih ljudstev, a v njihovi zavesti je vsekakor bila. Če se poigramo z možnostjo, da je (bila) boginja pomladi, razcveta, življenja, lahko rečemo, da so jo nedvomno prikazovali (si jo zamišljali) kot lepo mlado dekle, odeto v svetle barve, pomladne cvetice in zelenje. V vseh kulturah boginjm plodnsti pripadata tudi bujno telo in dolgi lasje. Častile so jo predvsem mlade žene, se ji zaklinjale ter ji darovale. Prinašala jim je upanje, svetlobo, zavetje. Njej na čast so se ovile v obleko iz listja in cvetja ter pele in plesale. Pri tem so jih polivali z vodo, da bi bilo deževje obilnejše. Kot buditeljica, prinašalka pomladi je Vesna antipol Morane, boginje smrti, teme in zime. Vesna prinese zmago nad mrakom in hladom. Da bi pomagali pomladi in Morano čim prej pregnali, so na vzhodu zažigali lutko, ki je predstavljala to mračno božanstvo. Ponekod se izraz vesna uporablja za povsem drugačna bitja. Na Tolminskem so bile Vesne čarodejke. Morda so bile prvotno to služabnice boginje, ki so jo častile z različnimi obredi, sčasoma pa se je njihova podoba zameglila in so kasneje obveljale za čarodejke. Vesna se pojavlja tudi kot družabnica Vesnika, ki je sončni junak (podobno kot Kresnik in kasneje Zeleni Jurij). Naj je prebujanja pomladi "kriva" Vesna ali kdo drug..pomembno je le, da vsako leto spet pride, začne nov krog in novo življenje na temeljih starega.

CyberS

Zeeeehhhh.... Spi se mi... ful... Neki se matram tle okrog novih Windowsow.... Vista... Je moj dragi glih kr instaleral (aja, ta post bo brez sumnikov in sicnikov, ker mi se ni instaliral slovenscine)... Luskani so... Ful bolj graficno dodelani in mau spominjajo na Linux (tudi tega se se moram naucit obvladat)... No, zacetek je vedno cuden... Moram ponovno vse zdownloadat, poiskat kje so se zgubili dokumenti, ki jih nujno rabim, pogruntat nove opcije... Skratka danes sem ciribiribicyber naravnana... Jao jao... tko se mi zeha, da si bom se celjust spahnila... Nc, grem dragega fehtat, da mi en pravi cajcek skuha... Tak dober z mlekcem in veliiiiik cukra...

Bodite krotki in se kmal javim z daljsim postom...

Cmik Cmak

Pa še kratek opis vzdušja, ki me obdaja medtem, ko nastaja ta post:

Pišem, brišem in spet pišem... Čas gre naprej in tema je že objela Šmarje...Po dolini žari milijon malih svetlih lučk... Ladje na morju so kot lanterne, ki počasi drsijo po ogledalu... Ponekod še utripajo novoletne lučke...Tudi na mojem dreveščku... Ne, nisva ga še podrla... Preveč nama je všeč občutek topline, ki ga obdaja...V oknih se odsev mojih lučk meša s tistimi v dolini... V sobi igra tiha glasba...Nocoj se mi je zahotelo melodij iz, zdaj že daljnih, osemdesetih let...Na mizi gorijo svečke in oddajajo mehak vonj divjih vrtnic...

Mmmm...res se dobro počutim...

Če bi imela še jagode, bi bilo vse popolno... Mmmmm jagode... A mi jih kdo prinese?

Postnovoletno postanje

Novo leto se je že zalaufalo proti novim dogodivščinam in čas je, da se vam tudi jaz že kaj oglasim... Ne nisem končala v kakšnem jarku mrtvo pijana (tej časi so že zdavnaj za mano...zdaj sem se zresnila...saj veste Vesna se rima na resna (al pa tud ne)) in niti vesoljci me niso odpeljali s seboj (you wish)... Enostavno sem se zgubila nekje vmes...

Novoletni žur nam je kar fajn uspel... Nasmejali smo se, napili tudi, najedli pa sploh... Tako zelo zelo, da me še danes peče vest (vaga je pokazala kar nekaj kil več kot pred prazniki)... Pa še kar gruntam kam vse tiste vreče, ki so ostale pospravit... Najlepše na žurki? To, da smo bli z VG, Bogotom in Nivi spet po dolgem času skupej... Zgleda, da me vsak dan bolj daje nostalgija po študentski brezskrbnosti... Pa klapo se vedno pogeša... No, anyway... Meli smo se res lepo... Kljub začetni avanturi z bagrom in doblojem (hmmm dober naslov za kako risanko v stilu vlakca Tomaža)... Videli smo neverjetno število ognjemetov in mislim, da če nam je ne bi zagodla mega, bi jih blo še vsaj dvakrat toliko... Na koncu že nisi vedel več kaj in kam gledat...

Po tako dolgih praznikih je bila vrnitev v službo pravo srednjeveško mučenje ma tudi to smo preživeli in zdaj v malo bolj mirnem toku jadramo proti novi sezoni (naj kdo prosim bremza čas)....

Zdaj sem tukaj pred računalnikom in skušam nekaj spraviti na papir pardon ekran... Za filozofiranje nisem bila nikoli ne vem kaj dobra tako, da se v to veščino raje ne spuščam...

Opažam pa, da zadnje čase vedno bolj pogosto razmišljam o tem, da bi se spravila za tipkovnico in napisala vse tiste pravljice, ki sem se jih zmišljevala, ko sta bila moja nečaka še majhna... Največkrat so te zgodbice nastajale v avtu, ko smo se kam vozili in sta postala mala razgrajača malo nemirna... Najljubša tema? Lovska seveda... Ker moja dva navihanca hočeta postati lovca... "Ma ne ku tisti lumpi lovci veš, ma ku uni ta pridni k pomagajo živalam" tako o tem Tobias, 4 leta... No, pa smo se zmišljevali pravljice... O lisički, ki se je zgubila in zašla v mesto, o jelenu, ki je dolgo iskal družino in se nato zaljubil v kozoroginjo, nove verzije o zlatorogu in tako dalje v neskončnost... Mogoče se bom pa en dan res spravila pisat vse te zgodbice...

Do takrat pa moram malo bolj resno dopolnjevat svoj blog.... To je ena od stvari, ki sem si jih zadala za novo leto... Ostalih ne bom napisala... Tako bom imela manj krivo vest, če jih ne bom uspela izpolniti...