Talent

Merry Christmas to all

Just a wish for all of you...
May be happy and full of love...
May be peaceful...
Merry Christmas and a happy new year!

Ponos naše družine :)

Moja sestrična Lara/ My cusin Lara/ mia cugina Lara :)


In še ta druga sestrična - Anja / and the other cusin - Anja / e anche l'altra cugina - Anja



Da ne bo dvomov.... (ker je video blazno slab, akustika pa tudi ni glih dobra) Dekle v črnem na odru je Anja. Pela je na melodijo pesmi "cvet z juga".... Ni playback.... ponavljam NI playback... Tisti alt (sopran????) je njen,... Punca ima pri trinajstih že glas operne dive... Kaj pravite?
Ok... njena sestra Lara pa ne glih... :P

Pogrešam te...

I step off the train

I'm walking down your street again and past your door
But you don't live there any more

It's years since you've been there

But now you've disappeared somewhere like outer space

You've found some better place

And I miss you - like the deserts miss the rain

And I miss you - like the deserts miss the rain

Could you be dead?

You always were two steps ahead of everyone

We'd walk behind while you would run

I look up at your house

And I can almost hear you shout down to me

Where I always used to be

And I miss you - like the deserts miss the rain

And I miss you - like the deserts miss the rain

Back on the train

I ask why did I come again?

Can I confess I've been hanging around your old address?

The years have proved to offer nothing since you moved

You're long gone

But I can't move on

And I miss you - like the deserts miss the rain

And I miss you - like the deserts miss the rain

And I miss you

I step off the train

I'm walking down your street again and past your door

But you don't live there any more

It's years since you've been there

But now you've disappeared somewhere like outer space

You've found some better place

And I miss you - like the deserts miss the rain

And I miss you - like the deserts miss the rain

And I miss you

And I miss you - like the deserts miss the rain

And I miss you - like the deserts miss the rain

The deserts miss the rain - like the deserts miss the rain

The deserts miss the rainlike the deserts miss the rain

No, pa je tu...

... veseli december namreč... No, ja, smo točno na polovici že, a najbolj čaroben čas je šele pred nami... Sveti večer, Božič, Silvestrovo.... Zdaj je čas, ko se vsi zberemo in skupaj postavljamo jelke (najina že mežika v dnevni sobi in je letos še posebej lepa), jaslice,... tekamo po trgovinah in iščemo najprimernejše darilo za osebe, ki so nam pri srcu... Vsi vemo, da je za tiste, ki nas imajo radi dovolj že nasmeh, topel stisk roke in iskrene želje,.... a nakupovanje je močnejše od nas... No, sama imam že kar nekaj daril pripravljenih... Ma tista ta pomembna še čakajo v trgovinah.... Spet ne vem kaj naj podarim mojim najdražjim... No, saj mi bo kmalu padla kakšna idea...
Veseli december bo zame spet deloven...Spet smo polno zasedeni in še veliko stvari je potrebno poštimat... Upam, da nam bo letos uspelo gostom ponuditi res lepe praznike...
Za zdaj se posvečam pisanju pisemca za dedka mraza.... Upam, da ga bo prebral... in izpolnil vsaj prvi dve želji na seznamu...

Spet pregled...grrr

Spet v čakalnici... od zdaj pa do petih bom visela tle.... sovražim to blesavo jemanje vzorcev.... grrr

Damien Rice - Grey Room

Well I've been here before

Sat on the floor in a grey grey room

Where I stay in all day

I don't eat, but I play with this grey grey food

Desole, if someone is prayin' then I might break out,

Desole, even if I scream I can't scream that loud

I'm all alone again

Crawling back home again

Stuck by the phone again

Well I've been here before

Sat on a floor in a grey grey mood

Where I stay up all night

And all that I write is a grey grey tune

So pray for me child, just for a while

That I might break out yeah

Pray for me child

Even a smile would do for now

'Cause I'm all alone again

Crawling back home again

Stuck by the phone again

Have I still got you to be my open door

Have I still got you to be my sandy shore

Have I still got you to cross my bridge in this storm

Have I still got you to keep me warm

If I squeeze my grape and I drink my wine

Coz if I squeeze my grape and I drink my wine

Oh coz nothing is lost, it's just frozen in frost,

And it's opening time, there's no-one in line

But I've still got me to be your open door,

I've still got me to be your sandy shore

I've still got me to cross your bridge in this storm

And I've still got me to keep you warm

Warmer than warm, yeah

Warmer than warm, yeah

Warmer than warm, yeah

Warmer than warm, yeah

Another manic monday...

Sai cos'è bello, qui? Guarda: noi camminiamo, lasciamo tutte quelle orme sulla sabbia, e loro restano lì, precise, ordinate. Ma domani, ti alzerai, guarderai questa grande spiaggia e non ci sarà più nulla, un'orma, un segno qualsiasi, niente. Il mare cancella, di notte. La marea nasconde. È come se non fosse mai passato nessuno. È come se noi non fossimo mai esistiti. Se c'è un luogo, al mondo, in cui puoi non pensare a nulla, quel luogo è qui. Non è più terra, non è ancora mare. Non è vita falsa, non è vita vera. È tempo. Tempo che passa. E basta...

Riccardo Senigallia - Bellamore

Pogled v zrcalo

Pogled v zrcalo. Vame gleda obraz, ki ga ne poznam. Toda kako? Že od malega so nas učili, da je podoba v zrcalu le naš odsev. Odsev zunanjosti. A v zrcalu vidimo še eno zrcalo. Naše oči - zrcalo naše duše. No, danes sem kar nekaj časa zrla v podobo v mojem ogledalu. Nisem je prepoznala. Mogoče zato, ker sem imela slab dan in sem videla vsako tisto drobno pomanjkljivost, ki jo običajno spregledam. Utrujene oči, podočnjaki in globoke gube v njih, kisel izraz, pepelnata polt in zgrbljeno čelo... Drobne stvari. A na svojem obrazu jih nisem vajena. Skušala sem ustnice razpotegniti v nasmeh, pa sem dosegla prav patetičen izraz. Od nekdaj sovražim prisiljene nasmehe. Na svojem obrazu in na obrazu drugih. Žal današnje življenje od nas zahteva, da se nasmihamo na ukaz. Da smo vedno prijazni, nasmejani, žareči.... To te počasi začne ubijati. Nad tabo visi kot tona svinca in tej se iz dneva v dan doda še ena in še ena in še ena. Noro.

Dolgo sem zrla v tisti neznani obraz in skušala pogruntati kaj ga je v tako kratkem času pripeljalo do take polomije....

Zadnjih par tednov res ni bilo lahkih (zame november ni nikoli dober mesec btw). Trije tedni brez asistenke, borba z vsklajevanjem urnikov tistih, ki so mašili luknje zaradi njene bolniške, vsklajevanje vsega in še več ...., vstajanje ob 5-h takrat, ko je moj dragi začenjal bolj zgodaj, planiranje stanovanja in iskanje primerne opreme, vedno več dela v službi (wtf a ni sezona mimo?!-nč jasno),...

Potem pa dobiš še kajlo, ko ti na uho pridejo kritike šefa v stilu - itak nič ne dela.... HALOOO??? Kdo ti rihta kader? Kdo ti prpravlja papirje za podpisat? Kdo je še doma ob desetih zasut z delom, ki ga zaradi teh ali onih razlogov (glej varstvo osebnih podatkov) v pisarni ne more delat? Kdo ti rihta 3/4 računovodskih poslov? pa še marsikaj bi se našlo..... No, če je še moji mami postalo jasno, da lahko v tej službi le znorim, potem je res hudo.... Saj se ne gre za drugo... Želela bi le, da se določene stvari povejo MENI in ne vsem ostalim ter da se včasih tudi prisluhne MOJIM argumentom.... Jaz umazano perilo perem doma. Kaj pa vi? Gre se za princip. Vem, da se na določenih področjih da naredit več. Ma dokler delam delo 5-h drugih zdraven svojega.... Mi, oprostite, zmanjka časa. Ko bo nekdo naredil vsaj pol toliko, bom tiho. Do takrat pa....

Kot sem rekla - mesec november mi ni naklonjen. Upam, da bo vse to čim prej mimo, ker ne vem kako dolgo bo uspel make-up prekrivati mojo slabo voljo. Včasih tudi jaz - oprostite besedi - popizdim. Tisti, ki me poznate veste, da marsikaj prenesem. Ma ko je preveč, je preveč.

Če mi še eden reče naj potrpim, ker se bom prej ali slej navadila oziroma postala neobčutljiva na take izjave, prisežem, da ga povozim. Resno. Toliko, da vam bodo stvari jasne, ko boste v Delu prebrali članek "Dekle na vozičku povozilo sedelavca/ko/znanca/ko/šefa"

Anzwayzzzz, špegu še ni poču tko, da imamo dve varjanti: a) špegu prenese vse in b) kljub vsem zgoraj naštetemu, še vedno zelo dobro zgledam...

Tko, zdej bo to vse... mau sem se spucala... čist mau... Enemu sem mogla zatežit a ne?

Bodite fajn in keep it real!

PS: končala sem goblen... Ne moreš verjet... Jah od 6:30 (ko je šel dragi v službo) pa do 8:00 (ko je prišla limuzina po mene) nisem bila razpoložena za bolj intelektualno delo. Žal.

Can't do it live....

... so I'll do it here... Boss....

WoW Wow

Alessandro Baricco - Svila

Fantki in punčke....

dva dni nazaj sem gledala enega lepših filmov doslej. Svila je posneta po romanu Alessandra Baricca (enega mojih najljubših avtorjev btw) in vam res priporočam ogled - seveda, če bo prišel v naše kinematografe... Upam, da ja... Film ti pusti nekaj v duši, objame te s svojo mehkobo kot.... no, svila... in posnetki so fantastični...

Če pa vam ne uspe it gledat filma, si v knjižnici sposodite knjigo Svila.

Ne bo vam žal.

Častna pionirska.

:P

Originali... live...

In piano verzija.... fant je dober ni kej...

Nekaj jesenskih slikic....

Mala Neža

Hmmm... A je že en mesec okrog al kaj?! Shit, tle piše "zadnja objava 29.9.2007" pa je res že tako dolgo? Kdo bi si mislil... No, glede na to, da me je še G. skenslala iz svoje liste, pomeni, da se računalnik ne moti in da sem res zanemarila svoj rozastoroza blog...

Jah, to se zgodi, ko, če:

• 
  
  imaš v glavi grozno zmešnjavo;


• 
  
  si bila 14 dni v toplicah;


• 
  
  čakaš, da ti bo dragi pobral slike iz aparata, da jih boš lahko limala na blog;


• 
  
  ti tam kjer naj bi bil predalček za ideje visi listek "zaprto zaradi obnove";


• 
  
  misliš na 2000 stvari hkrati;


• 
  
  te v službi terorizirajo in zasuvajo z delom (ki btw ni tvoje);


• 
  
  se neumorno trudiš povečat kapaciteto pljuč z raznimi čudnimi vajami (zaradi katerih si videti kot debil in si omotičen in raztresen kot bolnik z demenco);


• 
  
  odlašaš, ker ne veš kaj napisati...

No, to je le kratek seznam mojih if-stavkov.

Torej,... naj povem, da sem se imela v Laščem spet fino. So me dobro premikastili, pustila sem se razvajat na razne načine, naplavala sem se, navozila in nakofetkala... Prvič v zadnjih dveh letih pa pol sem bila 9 dni brez dragega in je čudno, da sem preživela. Rejsnu vam powem... abstinenčna kriza čista... Baje, da na obeh straneh... Medtem, ko sem bila tam me je prišel obiskat tudi prijatelj Primož s svojima dvema lepotičkama - Simono in Nežo. Mala Neža je tak cukrček, da sploh ne moreš povedat. Bom pa slikice prilimala, ko jih dobim dol s fotoaparata. Ful sem bila vesela njihovega obiska. Primoža nisem videla že 100 let in sem ga že kar pogrešala... Spoznat njegovo malo hčerkico je bilo pa itak nekaj lepega... Upam, da se kmalu spet kaj vidimo...

Oddih po dolgi sezoni je torej za mano in vsi njegovi dobri vplivi so že pozabljeni. V službi me je čakala taka gora dela, da sem se uspela skopat na tekoče zadeve šele prejšnji teden. Niti lista niso premaknili v tistih štirinajstih dneh, kaj šele, da bi kaj naredili. Poslušala sem pa tudi že kar nekaj dretja in razburjanja s strani nadrejenega, tako da sem že na zgornji merji stresometra... Še zdaj sicer mi ni prav jasno zakaj se je razburjal nad mano... I was not even there when those things happened... To bo ena od skrivnosti življenja....

Kmalu vas bom tudi jaz začela obsipavati s posti o notranji opremi, preurejanju in podobnih zadevščinah... Odločila sva se namreč, da si urediva nekaj svojega... Ne bo veliko kot to zdaj in ne bo imelo razgleda.... Bo pa vendar najino... Raznorazne revije na to temo se že kopičijo po stanovanju in povečujejo se nočne more povezane s stroški takega projekta... G. že ve kaj imam v mislih... Joj prejoj....

Aja pa še to... Imam novo muciko... Begunko... ali odvisnico od wischasa... Majhno, garfildu podobno kepico... Malo družbe ne škodi v zimskih večerih ne?

No, grem zdaj peč prižgat pa solato naredit...

Lep jesenski večer vsem skupaj

Just a cold early-fall day...

Začela se je jesen... Tokrat zares... Mrzlo vreme je pravšnje za moje trenutno počutje... Že spet zanemarjam blog... Ne zato, ker ne bi imela kaj napisati, ampak zato, ker je določene stvari težko spraviti na papir oziroma ekran...

Sezona se končno končuje in komaj čakam, da odrine še zadnji gost.... Letos sem ostala čisto brez energije in mislim, da ne bi zmogla niti dneva več... Še dobro, da se v sredo odpravljam v Laško... Upam, da si bom tam napolnila vsaj malo batarije, da bom kos izzivom, ki se kažejo pred mano... Menjava službe je le eden od teh...

Ljudje smo čudna bitja.... Vsaj večina od nas se oklepa stvari, ki jim zagotavljajo varnost kljub temu, da nas te stvari morijo in nam kradejo še zadnje kaplje življenske moči... Včasih se nemočno prepuščamo toku in pustimo, da se nam stvari enostavno dogajajo in ne odreagiramo niti, ko nas le-te ranijo globoko v naše bistvo... Drugič spet zberemo še zadnje moči in se dogodkom upremo... Izberemo novo pot, ki ni lahka in ki nas največrat vodi stran od vsega tistega kar smo imeli za sveto in varno... Veliko krat si želimo nazaj, a če imamo dovolj poguma zberemo moč, da preslišimo pesem siren iz preteklosti... Podobna pot se je začela kazati zame... Ne vem še, če bom stopila nanjo in kaj bom vzela s seboj... Vsekakor bodo določene stvari ostale za mano.... Kdaj bom storila prvi korak še ne vem... Vem pa, da ga bom...

Mislim, da zgoraj napisane vrstice niso jasne nikomur... No, niti meni niso.... Vsekakor bi lahko s takim filozofiranjem nadaljevala v nedogled.... A se vas bom usmilila... Naj bo to le en zafilozofiran post...

Pa lep jesenski večer vsem... V družbi dobrega kozarčka mladega vina in na oglju pečenega kostanja....

VesnaG vse naj naj

Danes je en tak poseben dan... Praznuje namreč ena ful fajn punca, ki si zasluži le najlepše želje... No G. saj sama veš, kaj ti želim... Ni treba, da to ponavljam... Bodi srečna in ostani vedno taka fajn faca kot si.... Ostalo pa v živo a ne?

Sbaciuck sbaciuck...

Že sto let...

No, ni ravno 100 let, je pa skoraj mesec okrog... Jah, ni kaj... Vesna je padla v ustvarjalno luknjo in je doživela svoj prvi pisateljsko-ustvarjalni blackout... A se vam je že kdaj zgodilo, da ste sedeli pred računalnikom in bulili v popolnoma prazen wordov dokument in vam ni uspelo napisati niti ene same vrstice? Grozen občutek, vam rečem. Upam, da se ne bo tako prepogosto pojavljal...

Pa drgač? Kaku ste kej?

Tle na obali ni nič kaj novega...Nas celo malo zebe in to pomeni, da gre sezona h koncu... JUHUUUU! No, pred mano sta še dve skupini ma mislim, da bi moglo it vse gladko... Upam.

Drgač pa z dragim odpeketava v Laško 3.oktobra in bova tam uživala 14 dni.... Ma ku bo fajn... No, moj cukr ne bo z mano celih 14 dni, ker žal ne dobi toliko fraj ma si bomo pa malo delili... Komaj čakam, da se bom lahko malo razvajala na masažah in v topli vodiki v bazenu... Moje mišice že krepko pričakujejo dopust.

Novega se ne dogaja nič posebnega... Trgatev je za nami in vince se že dela v sodih... Letos je blo vse skupej kar en mesec prezgodej... Bo treba Martina prestavit na 11.oktobra kot kaže...

Daje me jesenska lenoba in nimam ravno volje kaj dosti delat... Se pa trudim, da je vsak dan narjeno tisto kar more bit in da me večina lenobe zgrabi doma...

Nič, bežim nazaj delat... Konec coffee breaka...

Lep jesensko morski pozdravček....

Just an ordinary day...

Ko se sanje izpolnijo...

In končno sta se vzela...

Eeee ja... bila sem zdraven, ko se je ta velika ljubezen aprila 2001 začela in skoraj vse dni v preteklih šestih letih sem bila bolj ali manj navzoča, ko se je razvijala, cvetela in žarela vedno bolj... Nives in Bogdan sta res ustvarjena za skupaj in končno sta v soboto 11.avgusta 2007 svojo ljubezen potrdila še pred zakonom in Bogom.... Zdaj sta gospod in gospa Kronovšek in upam, da bo kmalu še veliko malih gospodičen in gospodičev Kronovšek skakalo in tekalo po Orli vasi... No, draga Nives in dragi Bogo midva vama želiva še enkrat veliko sreče, zadovoljstva in izpolnjenih skupnih ciljev na tej dolgi poti posuti z ljubeznijo...

Poroka je bira zares lepa in upam, da sta tudi vidva uživala tako zelo kot smo uživali svatje... Kako je bilo in kaj se je dogajalo je že napisala VesnaG tako, da ne bom ponavljala... Lahko le rečem, da je bilo pravljično in da je bila nevesta super lepa (pa ženin tudi seveda), da smo bili vsi ganjeni (nekateri priznajo, drugi se delamo frajerje), ko sta v cvetočem Mozirskem gaju dahnila večni DA, da je bil večer super zabaven in noč seveda tudi...

Komaj čakam, da vidim še ostale slike...

Še enkrat - BODITA SREČNA in naj vsak vajin dih napolnjuje ljubezen....

Pesem, ki mi je zlezla pod kožo te dni...

Long time...

Ok ok... res je... Že sto let se nisem prikazala tle gor... No, zdaj sem tle, da napišem kaj sem čarala v teh tednih... Torej:

- delo delo in še enkrat služba... višek sezone, ki te pripelje do tega, da se ti v dno duše zagravža najlepši letni čas - poletje... Personal se punta in ni ga dneva, ko mi ne bi bilo treba čarat s tistimi nekaj delavci, ki jih imam na razpolago, da pokrpam luknje... Že stokrat sem si rekla, da bom dala odpoved (imam jo celo že napisano in pripravljeno, da vnesem datum ter pritisnem print), a vsakič znova si rečem, da lahko še malo stisnem zobe in počakam, da gre večina gostov domov. Mislim pa, da ne bo več dolgo ostala nesprintana ta moja odpoved...

- morje je res toplo in skoraj zadovoljivo čisto... skoraj skoraj se bi šla zabrisat noter, da se malo ohladim... Nikoli mi še ni bilo tako vroče kot letos. Največkrat se kar prilepim pod tuš in tudi po celo uro pustim, da hladna voda teče po meni... Zadnjič sem celo zaspala pod tušem... Zbudil me je dragi, ki še danes ne more verjeti, da lahko kdo zaspi pod mrzlim tušem... Jp, that's me... The strange one...

- dve nedelji nazaj smo se moj lubi, jaz in en njegov sodelavec odpravili na nedeljski izlet na Bled... Ker smo bolj zaspane sorte, smo se na pot odpravili šele ob 12-uri in se do Bleda fajn skuhali, saj smo takkrat imeli na posodo kombi brez klime. Na srečo je bilo ob jezeru prijetno hladno in tako smo po tem, ko smo se napokali v eni lokalni gostilni (Pri planincu - hrana je ok ma če ste picajzli glede čistoče kot jaz in moj dragi vam ne priporočam kosila tam) odpravili na sprehod okrog jezera. Hodili smo in hodili in še hodili ter tako odhodili vseh 13 km okrog jezera... Lep sprehodič... Zame sploh... Jaz sem se samo vozila... Pa tudi fanta sta bila kar zadovoljna in sta kljub utrujenosti rekla, da se je splačalo... Poslikali smo en kup slik, a žal mi ni ostala nobena, ker je vse naredil sodelavec od mojega dragega, ki pa se zdaj punta, ker je moj dobil pogodbo za nedoločen čas on pa ne... Upam, da ga bo minilo, saj ima kar nekaj sto najinih slik iz raznih izletov... In res upam, da jih kdaj dobim nazaj...

- moj srček praznuje 30 let v petek in skušala mu bom pripravit čim lepši rojstni dan... Želel si je praznovati roj.dan doma v rojstnem kraju s prijatelji, a zaradi nove pogodbe ne dobi niti dneva dopusta... Upam, da mi bo uspelo zrihtat kaj lušnega....

- kmalu začnem jemati neka testna zdravila, ki naj bi izboljšala mojo mišično moč... Bomo videli.... Nevrologi bi morali preučiti vplive stresa na mojo bolezen, saj glede na moje izkušnje ni ravno nedolžen faktor...

- 25.7. sva z dragim praznovala dve leti... Upam, da jih bova še nešteto....

No, zdaj se odpravim ninanana, da se pripravim na jutrišnji dan... Bogo in Nivi prideta na obisk... Komaj čakam.

Torej, nočko noč vsem...

Sbaciuck

My new pinky usb

No, pa ga mam tudi jaz.... Jeeeeeeee.... Čist moj... Pa čist roooozaaaaa!!!! Niceeee!!! Love it love it love it!!!!

Grown Women vs Little Girls

Girls leave their schedule wide-open and wait for a guy to call and make plans. Grown women make their own plans and nicely tell the guy to get in where he fits in.

Girls want to control the man in their life. Grown women know that if he's truly hers, he doesn't need controlling.

Girls check you for not calling them. Grown women are too busy to realize you hadn't.

Girls are afraid to be alone. Grown women revel in it-using it as a time for personal growth.

Girls ignore the good guys. Grown women ignore the bad guys.

Girls make you come home. Grown women make you want to come home.

Girls worry about not being pretty and/or good enough for their man. Grown women know that they are pretty and/or good enough for any man.

Girls try to monopolize all their man's time (i.e., don't want him hanging with his friends). Grown women realize that a lil' bit of space makes the 'together time' even more special-and goes to kick it with her own friends.

Girls think a guy crying is weak. Grown women offer their shoulder and a tissue.

Girls want to be spoiled and 'tell' their man so. Grown women 'show' him and make him comfortable enough to reciprocate without fear of losing his 'manhood'.

Girls get hurt by one man and make all men pay for it. Grown women know that that was just one man.

Girls fall in love and chase aimlessly after the object of their affection, ignoring all 'signs'. Grown women know that sometimes the one you love, don't always love you back-and move on, without bitterness.

Girls will read this and get an attitude. Grown women will read this and pass it on to another grown woman.

Neurje na Obali 4.7.2007

Ko se narava raz....kuri....

Lepota je relativna...

Poletni dan....

Dnevi letio in poletje se bohoti v polno... Morje je toplo in plaže polne.... Zunaj v senčki jablane je prav prijetno hladno in težko se je spravit pred računalnik in kaj naklanfat... Je toliko zanimivih stvari za počet.... In ko prideš domov ni nič lepšega kot dat noge na stol, vzet dobro knjigo in brat medtem ko se ti v pečici peče slastna večerja (no, če je knjiga preveč zanimiva se tudi zgodi, da večerjo zapališ kot se je že parkrat zgodilo meni)...

V soboto smo se z dragim in enim njegovim sodelavcem odpravili na potep po Ljubljani.... Kako je lepa ta naša prestolnica poleti.... Dogaja ni kaj... Poslikali smo 4 filme in preleteli vse - od tržnice, grada, Tivolija, tromostovja itd.... Parkirali smo blizu Rožne in ko smo se pozno zvečer vračali proti avtu, sem skočila pogledat kako je z japonsko češnjo, ki raste pred sobo 17 v bloku 5 - mojo sobico.... No, sprva dreveščka nisem našla... Šele, ko sem obrnila nos v zrak, tam proti prvemu nadstropju, sem ga zagledala.... Moj mali drevešček, ki so ga tisto leto, ko sem se vselila komaj posadili, je postal že pravo pravcato drevo.... Wow!!

Pa še malo nostalgije

Urša lepo te je bilo videt včeraj po tako dolgem času... Upam, da bomo kmalu ponovili... Pa seveda je bilo lepo videt tudi Uršinega Tadeja in njegovega bratca Žigo... Wii je spet obratoval po dolgem času in prav pošteno smo se nasmejali, ko so se najini obiski preizkušali v boxu, golfu, bowlingu, baseballu, tenisu in še in še... Reveži so od nas odšli bolj zmatrani kot po obisku fitnesa... ;)

Na obisk so prišli tudi naš - mama, Tanja, Tristan, Asha in mali Asterix (kepica, ki jo lahko vidite na fotki....)... Asterix ima komaj dober mesec, a je že zdaj prevelik za crkljanje v mojem naročju.... Obeta se mu 80kg čiste igre....

Živela Mladoporočenca

No, evo še mene z eno novičko... Čisto svežo... Poletno in zaljubljeno....

23. junij 2007 je bil za dva prijatelja iz študentskih let (ki jih večina vas, ki berete ta blog poznate) prav gotovo eden najlepših dni njunega življenja, saj sta si pred zakonom in Bogom prisegla večno zvestobo in tako okronala njuno ljubezen....

Torej, dragi Boštjan in draga Mihaela, še enkrat vama čestitam iz vsega srca in vama želim le najlepše možne trenutke... Naj bo ta ljubezen večna in močna...

Zdi se mi kot da bi šele včeraj začel Bobi vstrajno in navdušeno osvajat Mihaelo... A vstrajnost se izplača in moja bivša socimra iz Rožne je le podlegla vstrajnemu snubljenju... Koliko smo se presmejali štajercu, ko je na vsak način hotel osvojiti Mihaelino srce... Saj se še spomnite ne? ;)

Slikice sledijo enkrat v bližnji prihodnosti. Obljubim.

Sunrise Avenue Fairytale Gone Bad

Pesem, ki mi ne gre iz glave te dni...

Pa pa srček

Chicco (1.maj 2006-12.junij 2007)

Odšel si nenadoma... Brez opozorila... Ostala je praznina... Pogrešali te bomo... Poljubček in objem... In veliko veliko božanja...

Shit happens ;)

Semi-truck takes man and wheelchair for a ride down Red Arrow Highway

Tribune Staff Report

PAW PAW, Mich. -- A 21-year-old man was taken on a wild ride Wednesday afternoon when the wheelchair he was in became attached to the grille of a semi-truck and was taken four miles down a highway at about 50 mph.

The man, whose name police did not release, was not injured. The driver was unaware he was pushing the man, according to a news release from the Michigan State Police.

Authorities began receiving calls about 4 p.m. that the semi was traveling westbound on Red Arrow Highway, just outside of Paw Paw, with the wheelchair.

"You are not going to believe this, (but) there is a semi pushing a guy in a wheelchair on Red Arrow Highway," an unknown caller told the Michigan State Police.

Police at first believed the calls were pranks. But when troopers responded to the Ralph Moyle Trucking Co. at 39269 Red Arrow Highway where the semi had come to a stop, they noticed the wheelchair with the man sitting in it, still attached.

"It was quite a ride," the man reportedly told police."

The man spilled his soda pop, but he wasn't upset," Sgt. Kathy Morton of the Michigan State Police said.

Police said the man was unharmed and unfazed by the incident.

The driver was in disbelief when he stepped out of the semi and saw what he had picked up along the way, police said.

"When he saw us, he was like, 'What's going on?'" Morton said.

An investigation revealed the driver had pulled out of a local gas station when the man in the wheelchair pulled in front of the semi, according to police. His wheelchair somehow became lodged by its handles to the front grille.

"Thank God the semi didn't go on (Interstate) 94," Morton said.

http://www.southbendtribune.com/apps/pbcs.dll/articleAID=

/20070607/News01/706070318

Saj vsi znamo english ne? ;)

Bed of roses

Sitting here wasted and wounded

At this old piano

Trying hard to capture

The moment this morning I dont know

cause a bottle of vodka

Is still lodged in my head

And some blond gave me nightmares

I think shes still in my bed

As I dream about movies

They wont make of me when Im dead

With an ironclad fist I wake up and

French kiss the morning

While some marching band keeps

Its own beat in my head

While were talking

About all of the things that I long to believe

About love and the truth and

What you mean to me

And the truth is baby youre all that I need

I want to lay you on a bed of roses

For tonite I sleep on a bed on nails

I want to be just as close as the holy ghost is

And lay you down on bed of roses

Well Im so far away

That each step that I take is on my way home

A kings ransom in dimes Id given each night

Just to see through this payphone

Still I run out of time

Or its hard to get through

Till the bird on the wire flies me back to you

Ill just close my eyes and whisper,

Baby blind love is true

I want to lay you down on a bed of roses

For tonite I sleep on a bed on nails

I want to be just as close as the holy ghost is

And lay you down on bed of roses

The hotel bar hangover whiskeys gone dry

The barkeepers wigs crooked

And shes giving me the eye

I might have said yeah

But I laughed so hard I think I died

When you close your eyes

Know Ill be thinking about you

While my mistress she calls me

To stand in her spotlight again

Tonite I wont be alone

But you know that dont

Mean Im not lonely Ive got nothing to prove

For its you that Id die to defend

I want to lay you down on a bed of roses

For tonite I sleep on a bed on nails

I want to be just as close as the holy ghost is

And lay you down on bed of roses

Čas

Kako dnevi letijo.... Včasih se mi zdi, da je dan trajal le toliko kot traja vzdih. Dela imam čez glavo in vsak dan se ga najde še več. Čas, ki ga preživim v službi ni več dovolj, da bi postorila vse in tako se vedno pogosteje dogaja, da pišem in ustvarjam stvari za službo še pozno zvečer, ko moj dragi že tiho smrči na fotelju ob meni... In tako bo verjetno tudi danes. Vsakič, ko pride do tega se vprašam, če je vredno... In odgovor je vedno isti... Ni. Ni in ni. A druge poti trenutno še ni. Tudi če jo že dolgo iščem.

Želim si stran in z veseljem bi sprejela ponudbo tašče naj se ji pridružim pri vodenju doma za starejše občane v roj.mestu mojega dragega. In vem, da bom to ponudbo tudi sprejela. Če in ko bo moj dragi tam dobil službo. Ne razumite me napak. Obožujem to deželo in ljubezen do moje družine bi tovrstno odločitev otežila do maksimuma. Res. So pa stvari, ki me dobesedno porivajo po tej poti. Katere stvari so to, vedo tisti, ki so mi blizu... Ostali boste izvedeli. Morda. Nekoč.

Danes je tak lep poletni dan.... No, sedaj je že večer... Medtem ko pišem ta post, skozi okno prihaja omamen vonj jasmina, ki se bohoti na vrtu. In temu vonju se pridružuje še skrivnostno topel vonj pasjonke. Končno uživam v svojem vrtu, saj dobiva obliko, ki je vsaj delno podobna tisti v moji glavi. Sivka, bazilika, rožmarin in žajbelj se tudi že bohotijo na gredicah. Končno moj vrt.

Ko zaprete oči in pomislite na poletje, kaj vidite? Kaj čutite? Kaj slišite in kaj vohate?

Ko pomislim na poletje in poletne večere vidim, slišim, čutim, voham... Dolge sprehode in nežne poljube. Tiho glasbo. Sveče. Potovanja v daljne kraje. Otroški smeh. Morske valove, ki se igrajo s kamenčki. Dotik mehkega vetrčka na od sonca topli koži. Vonj borovcev. Pesem škržatov v gozdu za hišo. Travniško cvetje. Objem. Ljubezen. Toplino. Smeh. Srečo. Magijo. Topel dež. Grmenje. In veliko veliko več...

Puding in kaktus

Boste pomislili kaj za vraga mata skupnega kaktus in puding...

Prav nič...



Oziroma mogoče samo to, da sem si danes oboje zaželela...



In tako sem skuhala puding... taki dober... čokoladen... in polovico mleka sem nadomestila s sladko smetano... No, mogoče mal več kot polovico... In sedaj to sladko okusno čudo čaka v hladilniku pokrito z jagodami, da pride moj cukr domov... Obožuje puding... sploh čokoladnega....



Uspel mi je skoraj tako kot tisti na sliki... Skoraj... Res.... Mogoče bi morala na vrtu nabrat par svežih metinih listov in vrtnic za okras... Pa drugič... Ko bodo cvetele lilije... Bele... Tiste, ki omamno dišijo, ko pade mrak... Kot zdaj dišijo mandarini pod mojo teraso... Ko grem zvečer uživat v sončnem zahodu, me vonj kar ponese v neke eksotične kraje...

In zato sem si kupila kaktus.... Ki spominja na puščavske dune, ko se spuščajo proti morju... Le da moj kaktus rase v roza pesku.... Rožnata peščena plaža... Kot tista na Sardiniji.... Biseru Mediterana.... Mmmm mogoče bi bilo pametno, da dam popravit svojo zapestnico iz roza biserčkov.... Prinaša mi srečo... In diši po tistih čarobnih, brezskrbnih dneh.... Sanjam jih... Vsako noč... In zaželim si večernega sprehoda po Tivoliju.... Kitare pod drevesi v Rožni.... Jutranjega sprehoda po plaži, ko vzhaja sonce.... Želim si odpotovati... in mogoče bom.... Poleti... In vračala se bom le še na obisk.... Da obudim te spomine....

Ah, spet me daje sentimentalizem.... Ni pametno kupovati kaktusov v roza pesku in kuhati pudinga z jagodami....

Aja pa še...

Pred par dnevi je pristala še ena štorklja v naši kompaniji iz študentskih let... Naš Boštjani je namreč tudi postal očka mali Evi... Tudi tej mladi družinici želim vse najlepše in najboljše... Naj vama mala Eva prinese veliko veselih dni... Čestitke, poljubčke in objeme vsem trem...

Danes je prav poseben dan...

... Na svet je namreč pokukala mala Neža, ki bo Primožu in Simoni napolnjevala vsak dan s smehom, veseljem, čarovnijo...

Vsak dan bo poln magije, ko bosta odkrivala prvi nasmeh, prvo čebljanje, prvo besedo...

Čestitke mladi družinici iz vsega srca in dobrodošla Neža!!! (ko boš velika, ti bomo povedali koliko vragolij je naredil tvoj očka, ko smo bili skupaj v študentu)

Primož prepričana sem, da boš super očka...tako kot si super prijatelj...

Objem vsem trem in vsakemu posebej!!

Kr' neki in vse powprek

Ciao baw po dolgem cajtu... so me opozorili, da bi blo fajn, če kaj nakracam tle gor po dolgem cajtu pa sem si danes rekla, da bi blo mogoče res fajn... In evo mene... Torej... zadnje čase sem precej zasuta z delom... Začeli smo namreč sezono in le turistični delavci lahko razumejo kako to zgleda... Dela in organiziranja mam čez glavo in ko pridem domov se mi ne da nič drugega kot sedet na balkončku in uživat v soncu... Ta vikend sem oziroma sva prišla na goriški konec, ker sem imela neke preglede (te stvari običajno opravljam ob vikendih, da mi ni treba manjkat v službi)... V petek zvečer so se naši odločili, da bomo imeli večerjo zunaj in ker je malo pihcalo in ni bilo glih toplo, se je moja malenkost kar fajn nalovila... Že dva dni iščem glas okrog hiše, smrkam in prham... Sploh prhanje oz. kašljanje mi gre na jetra, ker ne spim ne jaz ne moj dragi... Danes sem vstala že ob šestih, da sem šla kašljat drugam in ga pustila spat vsaj nekaj ur v miru... Ah, bo že boljše... enkrat... Doma je vse kot po starem...no skoraj vse... s polno paro se gradi psarna, saj se je moja draga sestrica odločila, da bomo imeli doma vzrejo berenskih planšarjev... prvo leglo pričakujemo 13.maja in za vse, ki vas zanima si lahko našo Ashiko pogledate na njeni spletni strani ... Drugače pa imajo moji tudi ogromno dela z našo staro mamo, saj jo zaradi starostne demence ne morejo spustiti spred oči niti za pet minut... Zdaj, ko sta v penziji in bi lahko oba maksimalno uživala, sta za varuško in verjemite - z otrokom ni toliko dela in stresa... Vem, da se bo komu grdo slišalo, ma upam, da se bo čim prej sprostilo kakšno mesto v domu, saj tako ne bodo mogli več dolgo naprej... Na pomoč s strani strica in tete se seveda ne moremo zanašat, saj jih sedaj, ko bi jih mati najbolj potrebovala, ni ne blizu ne poleg (tistih 5 minut ob nedeljah, ko pridejo na "obisk" ne bom niti štela)... Jah, starost je grda stvar... Ko pa se pojavi še demenca, postane zadeva še bolj grozna... Danes odhajava nazaj na obalo, saj morava jutri oba na šiht... Teden, ki prihaja bo verjetno kar naporen, a upam, da bom lahko vsaj prvega maja doma z dragim... to je namreč edini dan, ko mu ni treba v službo (če ne štejem vikendow)... Moji mačkoni so ratali pravi velikani in vsakič, ko pridem domov domov čas maksimalno izkoristim za crklanje teh dveh cukrov... 1.5. bosta praznovala prvi rojstni dan in zdaj sta že cela fanta... Spillo je scrkljan do konca in njegov dan zgleda približno tako: spanje, crkljanje, papica, crkljanje, spanje, sprehod po balkonu, papica... itd do večera... Bratec Chicco je pa lovec in avanturist... Vsa drevesa okrog bajte so njegova in ravno včeraj me je presenetil z darlom... Prinesel mi je namreč kuščerja in to prav na copate... fejst fant ni kaj...
Novo službo še kar iščem in iščem, a za zdaj brez nekih velikih rezultatov...
Pogodbo za hišico sva podaljšala še za eno leto in tako lahko zdaj vsaj 10 mesecev v miru spim...
No, mislim, da sem skracala vse kar mi je padlo na pamet oziroma skoraj... Zdaj bo počasi čas, da grem zbudit mojega srčka, ker bo drugače prespal kosilo... Kok je catkan, ko spi... Pravi cukr...
Se beremo kmalu upam... Vsem skupaj in vsakemu posebej želim lepe, tople, sproščujoče prvomajske praznike!!!

The Carpenters

Nivi just for you :)

Dilema

Ciao bau... Mam en problem in zbiram ideje... Moj predragi ima avgusta 30 let in za tako okroglo zadevo se spodobi malo bolj zajetno darilo... Vem, da je avgust še straaaašno far far away ma za določena darila je potrebno začet razmišljat (glej v vesnas.slovar.com razmišljati=šparati - ko se beseda razmišljati nanaša na darilo) že malo dosti prej... Torej, blogworld : what kind of gift can I give to my beloved one? Ali po naše: Ka hudiča naj mu kupim??? Dobrodošel je vsak predlog... Thank you all very very much... kisses kisses, smack smack, sbaciuk sbaciuk



PS: te dni sem doma doma prvič po dolgem času več kot za 2 dni... in sledi naslednje razsvetlenje: ni šans, da se vrnem živet z mojimi... no vsaj upam, da ni šans...

Velikonočne želje

Vsem skupaj in vsakemu posebej želim mirno, veselo in topline polno Veliko noč... Naj vsako jajce prinese izpolnjeno željo, naj tečejo solze le zaradi hrena, naj bodo dnevi sladki kot potica...

Končno so zacvetele...

Moje rožice so sedaj v polnem cvetu... No vsaj tiste, ki morajo cveteti zdaj... Naravo razganja pomlad in veter v vejah dreves čisto drugače zveni sedaj, ko se igra z mladimi zelenimi listki... Stara jablana pred hišo že kaže prve popke in vrtnarja čaka še veliko dela z novimi čebulicami in drugimi rožicami... Upam, da bo cvetja vedno na pretek okrog hišice na deželi... Kajti ljubim barve.... Njihovo pestrost in igrivost...

Kratek pozdrav

Vem, da se zelo poredko javljam zadnje čase, a obdobje ni ravno rožnato kot bi rekli astrologi... Pomlad naj bi prinesla same lepe stvari, a kaže, da bo letos zelo skopa... Vsaj za zdaj se tako zdi...

Ta post je samo zato, da ne bom reskirala radiacije iz liste priljubljenih blogov nekaterih mojih prijateljev...

Kmalu se beremo... Upam v boljšem obdobju... Do takrat pa imejte se radi...

Dolgcajt

Še sem živa... sam me daje spomladanska depresivnost... torej... se mi danes ne da nič več napisat kot:

Mejte se spomladansko lepo!

Mogoče bom kak drugi dan bolj navdušena za pisarijo.... Danes je dan za sedenje doma v družbi z mega migreno... Jutri pa... Seminar v Ljubljani... Upam, da brez migrene....