Dear Santa...

Tako pisemce sem tudi jaz vedno pisala Dedku Mrazu, ko sem bila majhna... Mogoče bi bilo fajn, da bi ga še kdaj.....

Današnja večerja za mojega lubija...

Evo dobila sem idejo za današnjo večerjo.... No, grem packat...

PEČENA PIŠČANČJA BEDRCA Z MANDLJI

Sestavine za 4 osebe:

- Marmelada 4 žlice

- Gorčica 2 žlici

- Curry 0,5 čajne žličke

- Piščančja bedrca 4 kosi

- Mandlji 100g

PripravaV posodi zmešamo marelično marmelado, gorčico in curry. Vse skupaj malo segrejemo, tako da marmelada postane mehka.Piščančja bedrca namočimo v omako.Nato jih povaljamo po grobo sesekljanih mandljih.Položimo jih v namaščen pekač in pečemo 30 min na 180° C.

Dober tek!

Pripravljeni...Na štartu....Zdaj!

Torej.... potovalka pripravljena, mačke spakirane... beauty-case napolnjen.... hiša pospravljena (no ja, kolkor tolko).... rože zalite.... centralna sklopljena... No, mislim, da ne manjka nič... Upam... Lahko torej štartam... Lakho se zapodim med valove bazena v Laškem... Sej me ne boste pogrešali ne? Vem, da ne.... Grem se malo zrelakseeeeratt.... Komi čakam, da v petek še moj lubi bubi lubi za mano pride in da bomo par dni odklopili od vseeeega.... jeeeeeeee...

Aja... gor piše, da so tudi mačke spakirane... Ne, nč skrbat... ne bom jih s sabo v toplice jemala.... Moja dva bambolinota gresta na počitnice k teti Tanji in nonotu Rudiju.... Ne morem jih pustit čisto same doma... Preveč sta vajena družbe in preveč razvajena, da bi jim kdo prišel sam hrano in mlekca nasut.... in tako gresta na počitnice :-) ....

Nič, moj taksi je tle... se mogoče kaj od doma javim preden odletim... Do takrat pa.... Ziaosssss!!

Pravljica....

Meglice ovijajo hišico na vrhu hriba, zrak diši po listju in ruj, ki obdaja dvorišče nežno barva pokrajino... Vse je mirno... V daljavi se med enim in drugim oblakom vidi sivo morje, ki zaspano in mirno mežika... Le tu pa tam kakšna ladja zdrami njegovo svilnato blazino... Skozi okno hišice na vrhu hriba toplo sveti zlata svetloba... Nekdo se mota po kuhinji in dnevni sobi... Vsake toliko se ozre skozi okno proti zaspanemu morju... Dekličin pogled poboža listje ruja, zadnji cvet vrtnice in rožmarin in se vrne k svojemu delu... Zre v ekran in skuša na papir spravit članek... A idej ni... Oziroma jih je toliko, da se spotikajo ena čez drugo in na papirju zvenijo le še kot velika mineštra... Počasi se odpelje od računalnika in pokuka v pečico... Tisti dan želi pripraviti svojemu možičku nekaj zares dobrega... Spomladanski zavitki se že barvajo zlato in tudi nabodalca že vabijo s svojim omamnim vonjem... A je spet pretiravala s količino? Skomigne z rameni in vzdihne... Še dva dni in grela se bo v toplih vodah bazenov v Laškem... V sredo se bo tja odpeljala z mamo in šele v petek bo prišel tudi njen dragi... V službi ni dobil dopusta za celoten termin... Le ponedeljek in torek... Treba bo tiste 4 dni maksimalno izkoristit... Prav tisto jutro je rezervirala raznorazne masaže za razvajanje telesa in duha... Joj, kako je daleč petek... Bo zdržala toliko dni brez svojega dragega? Išče po spominu, a ne spomne se kdaj sta bila zadnjič več kot 1 noč narazen... Zadnjih 10 mesecev skoraj sigurno ne... Kako čas beži... Že 10 mesecev živita skupaj... Sprva v domu, v majceni sobici tik ob vhodu (kjer se ponoči tako srhljivo sliši zvok odpiranja elektronskih vrat), od maja pa v tej prelepi hišici na vrhu hriba... Vzdihne... Skozi okno je pravkar posijal žarek sonca... Le od kje se je vzel? Glej, sploh ni opazila, da se je nebo razjasnilo in da modrina že preganja meglice... Kakšen lep pogled... Grad Miramar ji mežika z druge strani zaliva... Obliva ga topla rožnata svetloba in okna se zlato svetijo... Trst se zdi tako blizu... Kot na dlani... Pogrešala bo ta razgled, če se bo mogla kdaj preselit... Ah, pogrešala ga bo že v teh parih dneh, ko bo zdoma... Kihne... Prehlad jo še kar daje, ma vsaj vročine nima več...Upa, da bo lahko v bazenu nemoteno uživala in da si ne bo na mesto prehlada nakopala kakšno pljučnico... Še to se ji manjka... Bazen... Topla voda.... Masaža... Mmmmm že ob misli na te stvari se ji mišice sprostijo in želodec pomiri... Ve, da ji bo telefon službeno nonstop zvonil, a odločila se je, da se ne bo oglašala... Pa če se svet posuje... Ne bo se... Že tako si je morala odtrgati 4 dni uživancije v termah zaradi službe... Mišice se spet zvozlajo... Hudiča pa še šiht! Upa, da se bodo možnosti, ki se ji obetajo spremenile v kaj bolj konkretnega... In potem? K vragu z domom, društvom, šefi, itd.... V Laškem se bo končno naplavala in se v vodi obešala na svojo boljšo polovico po mili volji.... V vodi je vsak gib toliko lažji... Skoraj ne opaziš oslabelih mišic... Skoraj... Počasi se spet zapelje za računalnik in poskuša še kaj napisat... Čečka po ekranu, a brez nekega velikega učinka... Ponovno se zazre skozi okno in si obljubi, da bo kasneje ponovno poskusila pisati... Rok je ob polnoči... Do takrat bo že še kaj napisala.... Blog bo prepustila za jutri... Ali pa tudi ne?... Večer že objema hišico na vrhu hriba... Sedaj gori že več luči in vse se zdi tako mirno in toplo.... Kot nenapisana pravljica....

Smrk, smrk... Kih, kih...

Zadnjic sem prav z zanimanjem brala post od Nivi o prehladu... Mislila sem si: "Golazen grda (bakterje in viruse mislim) jaz se ti pa ne bom dala!"...Ja, seveda Vesna.... In evo mene tukaj... Z vročino in popolnoma brez glasa (še dobro, da ni blog glasovni, ker se verjetno kar en lep čas ne bi oglasila oz. bi posneti zvoki spominjali na glasove vesoljcev z zadnje galaksije v vesolju)...

Kljub vsemu ustrajno hodim v službo, v upanju, da še koga mimogrede okužim.... Moj šef namreč pravi, da se premalo vidiva... Danes sem sicer zbežala domov kar prej, ker me je začelo spet kuhat in mi ni volje ogrevat celega doma... Dopoldne je bil dan za nakupe... Namen je bil služben, na koncu pa se je izkazalo, da se najde nekaj časa tudi za privat... V Merkur smo šli namreč kupovat okraske za Božič in Novo Leto... Na domskem podstrešju sem jih sicer našla cel kup, ma mi niso bli glih všeč... Zdaj morem najdet samo še par drobnarij in imela bom vse potrebno za okrasitev doma... Upam, da bo moj stil - malo, toplo ma lepo - všeč tudi gostom...

Ker sem imela s seboj še kupon za 20% popust na novoletne artikle, ki velja samo za november, sem nabavila še smreko in okraske za doma... Komaj čakam, da jo bova z Vitotom postavila in bodite preporičani, da se bo za vse vas nekaj našlo pod njo...

Joj... Moj nos že spet curlja... Grem si zamaške not dat pa čaj kuhat, da me malo ogreje... Centralne danes ne bom kurila, ker sem bila včeraj od lastnice kar grdo kregana... Pozabila sem jo namreč izklopit ob 22-h.... Sem jo ob 22:15...

Nič grem jaz kihat in smrkat v posteljo... se še kaj beremo

Moji Take that so nazaj!!!!

Počutim se prav otročje.... Ku ena zmešana 15-letnica... Ma sem tako vesela, da se je moja najljubša skupina iz časov brezskrbnega otoštva spet vrnila na sceno.... No za pokušino vam pošiljam video z njihovo najnovejšo pesmico... Enjoy!

Novičke iz male vasičke....

Danes je res lep dan.... Vsaj za zdaj...

- Danes sem doma.... je kombi crknil in me sofer ni mogel prit iskat... moj je pa tudi že odpeketal na siht... In tako sem veselo doma... Pišem blog, klepetam z Nivi, pišem članke in spotoma delam še nekaj za službo...

- Včeraj sva z mojim dragim šla na surprise party za roj. dan od enega njegovega kolega in se znajdla na najinem prvem gaz party-u... Full smo se meli dobro... Eden od povabljenih mi je sicer razložil, da moji čevlji niso več v modi in da bi mi bolj pasala frizura s fru frujem, da bi mogla uporabljat Diorjevo maskaro, ker trepalnice bolj povdari in da imam ultra super wow šminko... Enkratna izkušnja... Škoda, da sva mogla kmalu domov, ker naju je danes čakal šiht... Vsaj tako sem mislila....

- V Merkurju so že začeli prodajat vse za Božič... Kmalu bomo lahko že avgusta kupovali smrekice... V novembru imajo sicer 20% popust, tako da bom verjetno izkoristila in si nabavila vse potrebno že zdaj.... Dokler je še kaj izbire in dokler ni gužve... Sovražim gužvo...

- Včeraj sem kupila najtežji lonec za rože kar jih je premogel merkur... Moji zlati otočki namreč zelo radi plezajo na eno rožico, ki se nato vedno znova zvrača na tapison in ploščice... Ker je roža preživela študenta in Peričevo, mi je škoda, da bi zdaj crknila....

- Juti imamo pri nas doma Martinovanje... Spet bo polna bajta ljudi....Pijanih, seveda...

- Še ne veva, če se nama bo dalo it gledat vse tiste pijane osebke iz zgornje alineje... Bomo videli kake volje vstaneva zjutraj....

- Napisat moram še dva članka in se mi ne da... Res ne...

- Še naprej iščem novo službo....

Torej... toliko za zdaj... glede na to, da sem doma, se bom verjetno še kaj oglasila.... Verjetno....

Naj se vam telebajski smejijo...

Ko te mine volja met otroke...

Končno! Končno sva z asistenko "zaključile" pospravljanje in je lahko odpeketala domov... Zakaj sem zaključile dala med navednice? Odgovor je enostaven.... Stvari za naredit bi bilo še milijon in pol sam moji živci so kolapsirali pod pritiskom sitnarjenja ta male od moje pomočnice.... Asistenka ima namreč 5 letno deklico ob kateri te mine met otroke... Ker je nima popoldne kje pustit in ker jo jaz rabim predvsem popoldne, ko pridem iz šihta, sem pač pristala na to, da jo vozi s sabo... Slaba poteza vam rečem. Deklina je namreč skrajno razvajena in mega distruktor.... V 5-h minutah, ko jo pustiva kdaj samo, je sposobna naredit karkoli... Na primer? Pobarvat morsko školjko na katero sem zelo navezana (študentska klapa že ve katero) z alkoholnimi flumastri, porisat mizo, razbit kipec egipčanskega boga sonca, narezat rokave moje bluze, itd itd.... Poleg tega morava z njeno mamo poslušat pol in več urno tuljenje, vsakič ko meni pripravi kaj za jest in ona ne more dobit točno tistega... Ne me narobe razumet... Ni mi problem otroku ponudit biškote, sendvič, ribo ali karkoli pač pripravljamo, ne more pa dobit čisto vsega kar si zmisli. Danes je bilo na vrsti kuhano jajce... Na vsak način je hotla prav tisto, ki je je pravkar zrezala v solato... Ne drugo, točno tisto... In spet smo tulili in stokali... Evo zakaj sem si želela asistentko brez otrok.

Ko pride do takih prizorov, sem raje tiho. Otrok ni moj, torej nimam nobene pravice posegat v njeno vzgojo. Kljub temu me večkrat zasrbi jezik. Mogoče bodo moji otroci še bolj razvajeni. Ne vem. Vem le, da me mine volja met otroke vsakič, ko se dere, tuli, cepeta, smrka oz. zahteva to ali ono...

Ivan Minatti - Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči-

nekje vendar mora biti zanjegnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen

ker drevesa in trave vedo za samoto-

kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost-

če se le nagne nad svojo globino -,

ker kamen pozna bolečino-

koliko težkih nogje že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,v isto sled -

o trave, reka, kamen, drevo,molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.

To pesem obožujem že od osnovne šole... Izborila si je prostor v srcu in tega koščka ji nihče ne bo mogel vzeti... Veliko poezije si je našlo svoj prostor v meni, a ta je tista, ki si jo podzavestno pogosto ponavljam... Prinese mi nek notranji mir in poveže me z vsem kar me obdaja... Upam, da bo tudi vam tako všeč kot meni....

Želim vam lep jesensko-zimski dan....