Vesna S. EnostavnO KompliciranA

2011-06-15T23:28:00.001+02:00

Yiruma - Kiss the Rain

2011-01-31T11:45:00.000+01:00

Green Day- Wake Me Up When September Ends (HQ! Official Video)

2010-09-01T10:01:00.000+02:00

Nick Cave & Kylie Minogue - Where The Wild Roses Grow

2010-08-27T16:56:00.000+02:00

Snow Patrol - Chasing Cars (Lyrics)

2010-06-14T22:44:00.000+02:00

2010-05-25T09:13:00.001+02:00

Make an on-line slideshow at www.OneTrueMedia.com

2010-04-28T19:30:00.000+02:00

Make video montages at www.OneTrueMedia.com

2010-03-08T17:07:00.001+01:00

ČE SE ODPRAVLJAŠ V SAN FRANCISCO, SI ZATAKNI CVETJE V LASE...

2010-01-28T16:20:00.003+01:00

Tako poje Scott McKenzie v svoji pesmi v kateri opisuje to prekrasno mesto kjer se še danes čuti vonj poletja ljubezni, ki te prevzame in ti ostane v srcu za vedno…

Zamisel za potovanje je prišla iznenada... »A greva?« je nekega jutra vprašal moj dragi, ko sem še napol zaspana srkala kavo in gledala v megleno aprilsko jutro. »Kam? V Kalifornijo? Misliš resno? Ja, pa pejva ne?« je bil moj odgovor. In tako se je vse začelo. Rezervirala sva si dopust, poklicala nekaj prijateljev, ki tam živijo ter nekaj takih, ki so tja že potovali, si priskrbela čim več informacij o dostopnosti in začela surfati po netu ter organizirati vse skupaj.

Sprva sva nameravala na pot sama, a sva se po dolgem in izčrpnem pogovoru premislila. Moja nega je precej zahtevna in misel, da bi moral Vito skrbeti na letališčih zame, voziček in prtljago je bila skoraj strašljiva. In tako sva se odločila s seboj vzeti mojo mamo. In prva reakcija vseh prisotnih? »Kaaaam? V Ameriko? Čez ocean? Z letalom? S tem vozom? Ne, ne, ne... Vidva sta zmešana!!!« No, počasi so se pomirili in se že neštetotič sprijaznili z mislijo, da, ko si jaz nekaj vbijem v glavo, pač tako je...

V naslednjih tednih sem preko interneta rezervirala lete, prve dve noči v motelu, avto – vsaj tako sem mislila, a o tem kasneje, zavarovanja, dovoljenja in vse ostalo kar spada zdraven. Z nekaj kliki in elektronskimi sporočili je bil logistični del organizacije za nami. Sledilo je še načrtovanje poti po Kaliforniji. To mi je požrlo največ energije, saj sem morala izpolniti želje vseh (Vitotu, mami in meni se je pridružila še mamina kolegica), na razpolago pa sem imela le 12 dni.

Končno je prišel 26.6.2009 in potem, ko smo varno naložili voziček, kovčke in nas na letalo, smo poleteli na dolgo pot iz Benetk proti Atlanti in naprej v San Francisco. Let je bil miren in presenetljivo udoben. Po nekaj urnem postanku in letu iz Atlante se je pod nami v soju milijonov luči pokazal San Francisco. Bili smo na cilju. Utrujeni, a veseli.

Že pri izhodu iz letališča se je pokazalo kako zelo invalidom prijazna je Amerika. Pred vrati je čakalo vsaj 20 taksijev prilagojenih za prevoz invalidov na vozičkih in edina skrb, ki sem jo imela, je bila barva taksija (žal rožnatega ni bilo na voljo) s katerim se bomo odpeljali v motel. Le-ta (motel namreč) nas je precej razočaral, a bilo je pozno in utrujenost je bila prevelika, da bi že takoj poiskali kaj boljšega.

Prvi dan nas je novim dogodivščinam naproti pospremilo sonce in ni nas zapustilo celih 12 dni. Ker San Francisco velja za najbolj prilagojeno in invalidom prijazno mesto v ZDA, smo se že doma odločili, da avto prevzamemo šele čez 3 dni, ko smo načrtovali pot naprej po Kaliforniji in tako smo se odpravili na bližnjo avtobusno postajo in, dokaj skeptično (pač izkušnje iz domovine) pričakali prvi avtobus... In ta je bil, kot vsi tam, prilagojen. Že takoj, ko smo stopili iz avtobusa in se ozrli okrog, smo bili pečeni. Zaljubili smo se na prvi pogled, a ne v kakšno ameriško lepotico ali lepotca, da ne bo pomote, ampak v mesto samo. Takoj nam je zlezlo v srce in mislim, da je bilo vsaj meni že prvi dan jasno, da avta sploh ne bomo potrebovali. Prvi dan smo posvetili raziskovanju centra San Francisca in kmalu smo ugotovili, da mesto lahko dejansko prehodiš oz. v mojem primeru, prevoziš. Ogledali smo si obračališče slavnih Cable Car – jev (tramvajčkov, ki zmorejo strma pobočja mesta in jih še danes obračajo ročno), nebotičnike, v senci Transamerica Pyramid-e smo popili nagravžno ameriško kavo, opravili prve nakupe v Chinatownu – kitajski četrti ter se odpravili na obisk k morskim levom, ki že od vekomaj kraljujejo na posebej zanje postavljenih plavajočih splavih pri Pieru 39 na Fishermen's Warfu – ribiškemu središču, ki je danes ena glavnih turističnih točk v mestu. Spotoma smo našli veliko boljši hotel, le streljaj od vsega, in se skozi slikovito italijansko četrt North Beach, odpravili na kosilo v Hard Rock Cafe na Warf. Slavni Alcatraz nam je vabljivo mežikal, ko smo utrujeni in zmrznjeni (San Francisco namreč ni preveč toplo mesto, saj z oceana stalno vleče hladen veter) srkali, malo boljšo kavo. Celodnevni sprehod nas je prepričal, da turisti, ki se v mestu vstavijo le dva ali tri dni le-temu delajo krivico, saj ima toliko neverjetno lepih kotičkov, da jih ne moraš vseh videti v tako kratkem času.

San Francisco ne velja samo za najbolj invalidom prijazno mesto, San Francisco je prijazen do vseh. Naj bodo priseljenci iz vseh koncev sveta, hipiji, hetero ali homoseksualci, invalidi, vsi so dobrodošli in sprejeti v družbo. Drugi dan našega obiska v mestu je bil tako zaznamovan z eno najlepših Parad Ponosa (Pride Parade 2009) na svetu. To kar smo tisti dan doživeli na ulicah mesta, je bilo neverjetno. Toliko pozitivne energije, enakopravnosti, barvitosti, dobre volje in toplih iskrenih nasmehov ne doživiš nikjer. Neznanci, ki na na roke poslikanih tablah ponujajo zastonj objem in ljudje, ki zastonj objeme sprejemajo, sproščen pogovor s sosedom, ki poleg tebe opazuje živopisano parado, ki počasi drsi mimo, košček računa z nakracanim naslovom in telefonsko številko neznanca, ki se je čudežno znašel v tvoji torbici z napisom »Če rabiš karkoli, pokliči. To je San Francisco, kjer nosimo cvetje v srcih in laseh«, star volkswagnov kombi okrašen s tisoče cvetlic in ogromnim simbolom miru v katerem sedi poslovnež, ki hiti v službo.... vse to in še veliko, veliko več smo doživeli drugi dan naše ameriške pustolovščine. Pred odhodom v nov hotel smo se povzpeli še na Coit Tower, razgledni stolp, ki so ga na željo Lillie Hitchcock Coit leta 1933 postavili na vrh Telegraph Hill-a, od koder lahko objameš celo mesto ter okolico in se resnično zavedaš lepote in harmonije, ki te obdaja... tam na stolpu smo sklenili, da bomo ostali v mestu in si ogledali vse njegove lepote, dan za dnem, brez naglice, v ritmu mesta... No, še sreča, da smo to odločitev sprejeli, saj je rent-a-car agencija (specializirana za oddajo prilagojenih kombijev), ki smo jo drugi dan klicali, da preverimo kako in kaj z avtom, izgubila našo rezervacijo, kar se baje veliko krat zgodi. Edina večja smola na celem potovanju.

Skratka, da ne bom predolga (o tem mestu bi lahko pisala v nedogled), ker me bo drugače urednica za ušesa, ostali smo v San Franciscu in se z avtobusi, tramvaji, metroji, taksiji, ladjicami, itd. vozili od znamenitosti do znamenitosti in tako obiskali Japonsko četrt, park Presidio in idilično marino, kjer se razkošne hišice v viktorjanskem stilu spogledujejo z morjem zaliva, najbolj strmo ulico na svetu – Lombart street, kjer avtomobili vijugajo po serpentinah obdanih s cvetjem, doživeli smo akvarij in akademijo znanosti s svojim planetarijem, razstavo egipčanske umetnosti, nepozaben večuren sprehod po japonskem čajnem vrtu in rozariju v Golden Gate Parku, sprehodili smo se do polovice znamenitega rdečega velikana Golden Gate Bridga in objemali njegove gromozanske kable ter opazovali meglo, ki se je proti nam valila iz gozdov Moorii. Doživeli smo 4. julij, ko Američani z neverjetnimi ognjemeti proslavijo svojo neodvisnost, se poigrali v Exploratorjumu, nakupili tone čokolade v Ghirardelliju in obiskali še milijon zanimivih kotičkov. Seveda sva si z dragim zaželela tudi dan zase in sva mamo in kolegico (obe strastni vinogradnici) posadila na avtobus in ju poslala na celodnevni izlet po kleteh v slavno vinorodno deželo Napa valley. Bili sta navdušeni in midva vesela, da sta se imeli lepo.

Vseeno pa ne morem izpustiti ene najbolj znanih znamenitosti San Francisca, če ne že cele Amerike – zapora Alcatraz. Karte za izlet je potrebno rezervirati že tedne oz mesece v naprej. Mi smo imeli več sreče kot pameti in smo nanje čakali le 3 dni. Odšli smo na ogled Angelskega otoka, kjer so prvič spustili sidro evropski osvajalci in ki je bil do pred kratkim v vojaški rabi. Na otoku je bila tudi imigracijska postaja, kjer so zadrževali priseljence, predvsem iz Kitajske, ki so množično prihajali na lov za zlatom. Z vlakcem te popeljejo po otoku in ti predstavijo celotno zgodovino ter botanične posebnosti. Poleg tega lahko cel čas izleta uživaš v enkratnem razgledu na mesto v daljavi. Z ladjico smo se nato odpravili do Alcatraza, zapora, ki še danes kot opozorilo mestu čepi na skali sredi zaliva. San Francisco je tako blizu, da veter nosi zvoke glasbe do celic, a zaradi silnih tokov, ki obdajajo Alcatraz, je mesto nedosegljivo. Kljub temu, da so minila že desetletja odkar je zadnji zapornik zapusti zapor, še vedno vlada po hodnikih tisti čuden občutek, ki te zmrazi po hrbtu. Skala – kot jo imenujejo domačini še vedno vzbuja strah. Otok so leta 1969 zasedli ameriški Indijanci in ga razglasili za svojo zemljo v boju za pravice, ki jih do tedaj niso imeli. Po devetnajstih mesecih in devetih dneh okupacije zaporov je tedanji predsednik Nixon končno podpisal številne zakone, s katerimi so plemenom zagotovili razne pravice in jim vrnili zemljo, ki jim jo je država tekom stoletij zasegla in ni bila več v uporabi. Alcatraz bo vedno v opomin vsem in je vsekakor vreden ogleda, ki pa neizbežno privede do globokega razmisleka o številnih vprašanjih povezanih s človeško naravo.

Vemo, da internet zbližuje ljudi in ker sem že vrsto let v stikih s kar nekaj ljudmi po svetu, tudi v San Franciscu, sem enostavno izkoristila priložnost, da se z dvema spletnima prijateljicama srečam tudi v živo. Enkratna izkušnja in komaj čakam, da se spet srečamo, saj je zdaj to prijateljstvo še bolj trdno. Svet je vedno manjši, se vam ne zdi?

No, to je bila moja poletna dogodivščina... Prve popolnoma brezskrbne počitnice, kjer sem dobesedno pozabila na voziček in na vse omejitve, ki jih le-ta prinaša. Imeti, pa čeprav samo za 12 dni, občutek popolne svobode gibanja in enakopravnosti, je tako neverjetna izkušnja, da bi jo težko opisala z besedami. Vrnitev v Evropo, Slovenijo, z številnimi omejitvami (na katere sem v parih dneh v ZDA čisto pozabila) je bila kot hladen tuš, ki ti zjutraj prežene še zadnjo mehkobo prijetnih sanj. San Francisco mi je zlezel pod kožo ter globoko v srce in bilo se je res težko vrniti v vsakodnevno rutino. Vsekakor je bila to najlepša izkušnja do sedaj in ko je letalo vzletelo in se nam je mesto pod nami smehljalo v pozdrav, smo vedeli, da se bomo še vračali v San Francisco – mesto ljubezni, barvitosti in enakopravnosti.

2010-01-28T16:10:00.001+01:00

2008-10-12T19:34:00.001+02:00

Sleeping time....

2008-06-30T21:43:00.000+02:00

Angels dance, angels die

2008-05-20T18:49:00.001+02:00

Ciao principessa...

2008-05-19T18:08:00.002+02:00

Iščem besede,... A jih ni...
Pustila si ogromno praznino v vseh, ki smo imeli srečo in čast, da se je naše srce srečalo s tvojim... Zdaj lahko svobodno plešeš...

2008-05-02T11:31:00.002+02:00

Ok ok saj vem, da ze sto let nisem nic napisala.... Ma kadar je zunaj takooooo lepo, je tezko bit za racunalnikom... grem stet barcice na teraso... Obljubim, da bom kmalu kaj vec napisala, res...

Dovolj

2008-04-16T18:50:00.004+02:00

Dovolj imam vsega, a še kar butasto rinem z glavo sozi zid...
Ostajam na delovnem mestu, ki ga sovražim in ki mi ne prinaša kančka zadovoljstva... Napovedala sem že odhod, a še kar ne morem pustiti stvari nedokončanih... Aja, katerih stvari že? Saj po mnenju mojih nadrejenih tako ali tako nič ne delam...
Že povedano in že izkašljano, a grenek, nagravžen okus v ustih ostaja...
Varnost, ki mi jo prinaša služba za nedoločen čas, vsekakor ni vredna tega, da postavljam zdravje in mentalno integriteto na kocko... In spet smo na začetku... Zakaj sem še tle? Don't know... Really... Sploh po tej nedelji mi ni najbolj jasno zakaj ne pošljem vse skupaj v k***c in grem z dragim za en mesec v Mehiko... Ali pač kam drugam... Saj ni važno...
Verjetno bo kriva ta zloglasna "dobrota", ki mi jo neprestano mečejo pod nos... Si predobra, ljudi je treba terat kot živino, nič dopustov, nič prostih dni, nič denarja... Ja pa jade.... Če sem nesposobna zato, ker živim v prepričanju, da le dober, zadovoljen in spočit kader lahko naredi dobro delo in prinese ljudem zadovoljstvo, no potem me pač linčajte... In mi dajte odpoved... Bom vsaj mirne vesti odšla...
Vem, koliko sem vredna in koliko truda vlagam v svoje delo...Vi pač tega ne razumete in ne vidite... Zato, ker mi moja družina pomeni več kot moja služba... Sorry, prioritete v življenju si postavljamo sami in prav tako vrednote... Lazenje v riti ni na mojem spisku....
Se bo treba obrnit kam drugam,... Prepričana sem, da bo marsikdo z veseljem prevzel to nalogo...
Grem skadit joint... Prvič v življenju mi kozarec Martinija na terasi, ob dobri glasbi in pogledu na morje ne pomaga sprostiti živcev... Bom začela z ZEN meditacijo...

Bonsaji in bodybuilding

2008-04-01T18:08:00.004+02:00

Bonsaji in body-building... Kaj imata ti dve zadevici skupnega? Vi boste rekli nič... Jaz bom rekla VELIKO!!!!
Zakaj?
No naj razložim... Že pred časom sem se začela malo bolj resno zanimati za bonsaje... Sprva so mi bila všeč samo lepo oblikovana drevesca, a bolj kot sem se poglabljala v svet, ki se skriva v malih drevesih v posodi, bolj sem se zaljubljala... V vse... zgodovino, filozofijo, tehnike, mojstre, orodje, posode... Za malimi umetninami se skriva celo vesolje stvari in idej... In ko začneš odkrivat to vesolje, te potegne vase... kot črna luknja... In tako je vase potegnilo tudi mene...
Že od nekdaj sem zaljubljena v rože, drevesa in ukvarjanje z vrtom, a zaradi teh in onih bolj ali manj znanih razlogov, se temu hobiju nisem nikoli uspela posvetiti tako kot bi si želela... Potem sem se srečala z bonsaji... Drevo v posodi, ki ga je potrebno obdelovat, žičit, presajat, obrezovat... in to lahko počneš kar na mizi... Zmaga... Idealna rešitev...
No, ker sem imela že nekaj bonsajev in literature doma, mi je manjkalo le še orodje, da se spravim na drevesa tako kot se spodobi... In tako sem naročila in danes dobila osnovno orodje (prav tisto na slikici ja).... No, in tukaj pridemo do body-buildinga.... Že sam paket je bil obupno težek... Ko pa sem začela vlačit iz njega kos za kosom 120 evrov vrednega orodja, sem videla od kje teža... vsak kos tehta kar precej in ni čisto nič miniaturen... škarje so skoraj večje od mene...
Tako bom začela orodje za začetek uporabljati kot uteži, da se moje roke navadijo na polkilske klešče in šele nato se bom lahko spravila na drevesca... Jeeeeeeeee!!!
Zdaj mi je jasno zakaj je večina bonsajistov moških :-(

Veselo Veliko noč vsem

2008-03-22T22:54:00.004+01:00

Sem majhen zajček s polno košaro dobrot in potujem naokrog. Tudi tebe obiščem, na tiho pozvonim in ti vesele velikonočne praznike zaželim!

2008-03-21T10:41:00.002+01:00

Pomlad je...

Vse naj naj Boter

2008-03-13T00:00:00.001+01:00

Happy birthday to you,
happy birthday to you...
Happy birthday Mr.Kronovšek,
happy birthday to youuuu!!!!!

Veselo Gregorjevo prav vsem

2008-03-12T00:00:00.000+01:00

Gregorjevo je povezano z zaljubljenci, saj pravijo, da se na ta dan 12. marca ptički ženijo.

Ko je veljal še stari julijanski koledar je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. Vpeljal je nov koledar, ki ga uporabljamo še danes in se po njem imenuje gregorijanski. S to spremembo koledarja pa se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujemo 12. marca in ne na prvi koledarski spomladanski dan. Da se gregorjevo praznuje na god Gregorja uradno ne drži, saj je Cerkev leta 1969 njegov god prenesla na 3. september, dan njegovega škofovskega posvečenja. Stari god, ki je dan njegove smrti leta 604 v Rimu, je namreč padel na post, kar ni bilo najbolje.

Na gregorjevo se ptički ženijo, to pa ni povsem točno, saj se ženijo tudi na vincencijevo 22. januarja, zato pravijo koroški Rožani “K šent Cenovem se tice ženijo”, na Gorenjskem pa, da imajo “ta dan ptiči ofcet”, ptički pa se ženijo tudi na Valentinovo 14. februarja. Na slovenskem je najbolj veljalo, da se ptički ženijo na gregorjevo, saj je bil to včasih prvi spomladanski dan.

Sv. Gregorij je zavetnik rudnikov, zidarjev, izdelovalcev gumbov in pozamentov (našitkov), učenjakov, učiteljev, študentov; priporočale so se mu žene za rodovitnost, pomagal je zoper kugo, predvsem pa je patron glasbenikov, pevcev, pevskih zborov ter zborovskega in koralnega petja. Proslavil se je namreč s tem, da je uredil cerkveno petje (gregorijanski koral). Upodabljajo ga v papeških oblačilih, pri sebi ima škofovsko palico, knjigo, pisalno pero ali goloba.

Vse naj naj

2008-03-09T15:28:00.002+01:00

Danes praznuje naš Primožek! Vse najboljše doktor. Naj bo ta dan eden najlepših in naj vse lepe želje in sanje postanejo resničnost!

Sweeney Todd

2008-03-06T17:43:00.010+01:00

Friends...

Po dolgem času sva z dragim gledala res dober film (mislim, da je bil zadnji Svila)... In moram priznat, da sva ga potem, ko sva ga videla v kinu, gledala doma vsaj še 5 krat... Soundtrack se pa itak stalno vrti... Če ne drugje, se pač v moji glavi. Čestitke Burtonu...

Il mio amore ed io abbiamo visto un film che merita davvero (credo il primo dopo Seta)... E devo ammettere che dopo averlo visto al cinema l'abbiamo guardato almeno altre 5 volte a casa... Cmq il soundtrack fa da sottofondo alle mie giornate... Se non altro continua a risuonare tra i miei pensieri... Complimenti a Burton...

Finally after a long time we (me and my bf) saw a really good movie (I think the first good after Silk).... And after we've seen it at the cinema, we watched it at home at least 5 more times... And the soundtrack is always playing... If not on the computer, at least in my mind.... Congratulations Burton...

Randy Pausch reprising his Last Lecture

2008-03-03T17:56:00.002+01:00

sound of silence

2008-02-29T09:24:00.000+01:00

Angelski keksi

2008-02-27T13:44:00.004+01:00

Včeraj sem imela en tak dan.... tak ko vreme.... Mogoče zato, ker imam spet asistentko na bolniški, ali pa zato ker vedno znova ugotavljam, da ne maram svoje službe, da so šipe za oprat in da zunaj vlada novembrsko vreme... No, na kratko sem imela depro dan...
In kaj si dekleta zaželimo, ko imamo depro dan?
Ja, nekaj sladkega, a ne?
Parkirala sem se pred polico s sladkarijami v DM-ju in razmišljala kaj bi...Nobena od tistih klasičnih sladkarij mi ni dišala... Potem sem opazila malo rdečo škatlico, ki se mi je prijazno smejala (ja, tudi škatle se smejejo, da veš!)...
Angelski keksi.... Pred nekaj tedni sem v eni reviji prebrala članek o teh malih cukrčkih...In ker sem radovedne sorte... No, cena ni bila ravno prijazna, ma....
In tako sem prišla domov.... Odprla škatlo (vmes sem pogruntala še, da sem kupila florentince), odvila celofan in zagrizla v prvi piškotek...
Res so angelski.... hrustljavo doživetje iz mandljev, pistacij, rjavega sladkorja in meda... ne preveč sladki, a dovolj, da ti pripeljejo nasmeh nazaj na obraz... Že po prvem sem bila spet boljše volje... Po drugem pa itak.... Stvarca je sicer precej nasitna, tako da imaš dva dovolj....
Torej drage damice... Ko vas preganja depro in ne veste kaj bi, so angelski keksi prava odločitev... Just my 2 cents....

Ma kako sem jst ratal velik....

2008-02-27T09:00:00.003+01:00

Se me še spomniste? Jaz sem mali mucek Spillo... No, nekoč sem bil mali... Zdaj imam 9kg in veselo poležavam na kavču.... Obožujem tiramisu... in spanje.... Sicer pa se zelo rad podim tudi za ptički po drevesih....Ma vam povem... Ga ni lepšega kot jutranji sprehod, obilen zajtrk (0,5l mleka, vriskas papica (ki jo by the way kradem kot sraka vsakič, ko me nihče ne gleda) in.... mini košček tiramisuja) ter poležavanje na kavču oziroma postelji.... Če pa najdem kakšno škatlo oziroma škatli podoben predmet, je pa itak ZAKON!

No, zdaj grem pa nazaj pančat... rabi baje moja človeška mama, k tle gor ponavadi piše, računalnik....

Ma kakuuu sem jst lep in puffy..... Mauuuuuu!!

Just a bla bla moment

2008-02-22T12:02:00.003+01:00

Dolgočasim se.... rejsnu....

Vikend, ponedeljek in torek sem preživela doma doma in nato v torek zvečer zatežila v nulo, da hočem domov.... No, v Šmarje... Nisem več vajena bit doma doma.... enostavno se ne vem kam dat... in še sitna sem bila kot mali dojenčki, ker nisem par noči nič spala... tista moja postelja je way too much trda... resno... še na tleh je po moje bolj mehko...

Mislim, da so naši ostali rahlo slabo, ker nisem hotela ostat tam kljub temu, da sem bila (sem še) bolna za znoret.... Ma kaj čmo... tudi spat je treba...

In tako sem zdaj že dva dni doma,... No, v Šmarjah...

Mi je prow lepo vam povem... Danes me sicer preplavlja nek zdolgočasen občutek, ma po moje je krivo vreme...

Jutri bi morala na moj prvi resni bonsai tečaj.... Pa ne bo nič... Buuuu... Bom morala naslednji teden vsa drevesa tovorit v Trst.... Da jih tam pogledajo in pregledajo ter mi svetujejo....

Trenutno itak nisem za na tečaj... Me je ta prehlad tako zdelal, da še papirja ne morem prerezat, kaj šele vejo....

Naslednji mesec grem v nabavo orodja... Mislim, da lahko kar takoj rečem pa pa vsaj enim 200 evrom... za par osnovnih kosov, da ne bo pomote... Če bi zbirala kar mi je lepo, bi bila ob 500 in več.... Vedno bolj prihajam do spoznanja, da sem si zbrala malo drag hobby.... sigh sigh....

Kupi revij z opremljevalsko in arhitekturno tematiko se kopičijo po stanovanju... Idej je toliko, da ne vem kaj bi.... A podoba je vedno bolj jasna v glavi.... In seveda.... bo stanovanje polno bonsajev....

Grem risat, pit, jest, googlat, barvat, kracat in brat.... Vrstni red ne bo obvezno ta....

Bodite v zenu

Spet... ma je....bela cesta

2008-02-15T12:19:00.002+01:00

Ma joj no,.... to leto se je pa res začelo nagravžno.... Prve tedne januarja sem smrkala, kihala, prhala in kuhala... potem je bilo cela 2 tedna vse ok.... In zdaj spet... jovo na novo.... Spet me kuha in spet prham... tokrat veliko bolj kot prvič... In to me jezi.... zelo zelo....

Sitna sem tako, da grem kar sama sebi na živce.... Moj dragi bi si zaslužil svetniški sij sam zato, ker me prenaša...

Včeraj sva si privoščila res lep romantični večer... V taki lepi romantični gostilni... Ob svečkah, izbrani glasbi in okusni in predvsem lepi hrani.... Res sva se imela lepo...

Potem pa me sredi noči začne grabit kašelj in kuhat vročina... tisti zoperen kašelj in tista idiotska vročina.... Tako me je zakuhalo, da sem začela sanjat, da gori... No, in potem sva preostanek noči...do zgodnjega jutra... stiskala, kašljala, pila čaje, dihala, se trudila dihati, itd....

Sraje res...

Danes sem na šihtu... Bilo je treba nujno neke stvari poštimat... Diham še vedno na škrge in utujena sem tako zelo, da me sploh ne gane to, da me je šef že 5x klical.... Še malo bom tle... potem pa grem, ker ne morem več... Upam, da bodo litri čaja in pumpice (ki so spet prišle v uporabo po 10-h letih) čez vikend umirile stvari... Me namreč že vse boli...

In... aja....

A sem vam že povedala, da sem sitna? Sitna?! SITNA!? SitniSSIma!!!

Vse naj naj Nijeve :)

2008-02-04T17:05:00.000+01:00

Because you are simply the top of the world.... Vse naj naj mala.... Ves, da ti zelim le vse najlepse.... A big big hug

Dobrodošla Lili

2008-01-27T23:22:00.000+01:00

Danes je ob 14:05 pokukala na svet mala Lili. Mamici Maši, očku Juretu, bratcu Roku, teti Tini in nonotu Danilotu iskrene čestitke iz vsega srca!

Dobrodošla v tej naši malo nori družini, mala Lili!

Najina Mikrovalovka

2008-01-14T10:25:00.000+01:00

Pa jo imava tudi midva... Mikrovalovko namreč... Že kar nekaj časa prepričujem mojo najdražjo polovico, da to stvarco skoraj nujno potrebujeva... Ker on prihaja vedno zvečer domov... In je potrebno večerjo vedno pogrevat.... In ker je pečica zame prenizko... In ker je fajn za odtajat stvari... In še in še...
Dolgo sva izkala tako, da jo bom lahko tudi jaz uporabljala... Odpirala, zapirala, programirala... No se je splačalo malo počakat in preizkusit miljon modelov... Tako sva zadnjič, ko sva sla po mojo dozo inhalatorjev, antibiotikov, itd... naletela na tole luškano stvarco (glej slikico)... Camdz futura... Mikro za vsakega distriča... Vrata ni nič težje odpret od škatljice pudra, gumbki so pa mehki kot maslo... Ima vse kar imajo velike... oz. tiste funkcije, ki jih res rabiš pa še lepa je za pogledat... In prav paše na pult... Resno... Zdaj čaka le še na ime.... Zbiram predloge... :)

2008-01-10T19:06:00.000+01:00

Smrk, smrk...kih,kih...

2008-01-07T10:26:00.001+01:00

No, pa je tukaj... Prvi post v novem letu namreč... Zato želim vsem še enkrat srečnega, zaljubljenega in uspešnega...

Spet lahko začnemo na novo... saj pravijo, da je novo leto kot nov list v knjigi časa, a ne? Torej je vse kar bomo napisali na teh 366 vrsticah, naša odločitev... No ja, nekaj vrstic lahko rezerviramo tudi za naključja in usodo...

Upam, da se je za vse vas leto 2007 zaključilo dobro in leto 2008 začelo še boljše...

Moj zadnji dan v lanskem letu je bil zelo delaven... Bilo je treba pripraviti vse potrebno, da bi naši gostje preživeli res lepega Silvestra...In mislim, da nam je celo uspelo...

Mene je že v nedeljo nekaj lovilo, a sem mislila, da je vse skupaj le prehodne narave in se tako v ponedeljek odpravila v službo z 39,4 vročine in optimistično razmišljala, da bo padla že dopoldne... No, ni... In zvečer, ko smo se zbrali pri nas doma, da se kot se spodobi poslovimo od starega leta, je moja vročina dosegla magičnih 40... Ne pomnim, da bi kdaj imela tako visoko vročino... Res ne... In tako sem kurila ob polnoči, prvega, drugega in tretjega v letu.... Moj dragi je izjavil celo, da bomo tako malo prišparali na centralni, saj kurim bolj kot termoakumulacijska pečica... V petek me je nekako odvlekel domov in v soboto (kljub temu, da mi je vročina padla in da sem se upirala z vsemi štirimi) me je mama odvlekla na urgenco... Dali so mi neke konjske antibiotike in napotnico za bolnico, če se stanje ne bo izboljšalo... Itak, da se bo... Jaz v bolnico ne spljoh...

Kakorkoli upam, da se bo to leto nadaljevalo bolje kot se je začelo...

Danes sem dobila dokončni načrt za stanovanje.... Zdaj bo treba pa veselo na delo... No, zdaj, ko je VesnaG nehala pisat o opremljanju, beljenju, mizarskih delih, itd. je prav, da začnem jaz.... :P

Hja... nič... Grem pit čaj in porabit še en paket robcev....

Ostanite zdravi...

Sbaciuck

This picture was created by Anna http://momoko-asuka.deviantart.com/

2007-12-31T19:11:00.000+01:00

Talent

2007-12-26T13:30:00.000+01:00

Merry Christmas to all

2007-12-25T12:34:00.001+01:00

Just a wish for all of you...
May be happy and full of love...
May be peaceful...
Merry Christmas and a happy new year!

Ponos naše družine :)

2007-12-21T19:08:00.000+01:00

Moja sestrična Lara/ My cusin Lara/ mia cugina Lara :)

In še ta druga sestrična - Anja / and the other cusin - Anja / e anche l'altra cugina - Anja

Da ne bo dvomov.... (ker je video blazno slab, akustika pa tudi ni glih dobra) Dekle v črnem na odru je Anja. Pela je na melodijo pesmi "cvet z juga".... Ni playback.... ponavljam NI playback... Tisti alt (sopran????) je njen,... Punca ima pri trinajstih že glas operne dive... Kaj pravite?
Ok... njena sestra Lara pa ne glih... :P

Pogrešam te...

2007-12-18T17:50:00.000+01:00

I step off the train

I'm walking down your street again and past your door
But you don't live there any more

It's years since you've been there

But now you've disappeared somewhere like outer space

You've found some better place

And I miss you - like the deserts miss the rain

Could you be dead?

You always were two steps ahead of everyone

We'd walk behind while you would run

I look up at your house

And I can almost hear you shout down to me

Where I always used to be

And I miss you - like the deserts miss the rain

Back on the train

I ask why did I come again?

Can I confess I've been hanging around your old address?

The years have proved to offer nothing since you moved

You're long gone

But I can't move on

And I miss you - like the deserts miss the rain

And I miss you

I step off the train

I'm walking down your street again and past your door

But you don't live there any more

It's years since you've been there

But now you've disappeared somewhere like outer space

You've found some better place

And I miss you - like the deserts miss the rain

And I miss you

And I miss you - like the deserts miss the rain

The deserts miss the rain - like the deserts miss the rain

The deserts miss the rainlike the deserts miss the rain

No, pa je tu...

2007-12-14T17:24:00.001+01:00

... veseli december namreč... No, ja, smo točno na polovici že, a najbolj čaroben čas je šele pred nami... Sveti večer, Božič, Silvestrovo.... Zdaj je čas, ko se vsi zberemo in skupaj postavljamo jelke (najina že mežika v dnevni sobi in je letos še posebej lepa), jaslice,... tekamo po trgovinah in iščemo najprimernejše darilo za osebe, ki so nam pri srcu... Vsi vemo, da je za tiste, ki nas imajo radi dovolj že nasmeh, topel stisk roke in iskrene želje,.... a nakupovanje je močnejše od nas... No, sama imam že kar nekaj daril pripravljenih... Ma tista ta pomembna še čakajo v trgovinah.... Spet ne vem kaj naj podarim mojim najdražjim... No, saj mi bo kmalu padla kakšna idea...
Veseli december bo zame spet deloven...Spet smo polno zasedeni in še veliko stvari je potrebno poštimat... Upam, da nam bo letos uspelo gostom ponuditi res lepe praznike...
Za zdaj se posvečam pisanju pisemca za dedka mraza.... Upam, da ga bo prebral... in izpolnil vsaj prvi dve želji na seznamu...

Spet pregled...grrr

2007-12-06T11:52:00.000+01:00

Spet v čakalnici... od zdaj pa do petih bom visela tle.... sovražim to blesavo jemanje vzorcev.... grrr

Damien Rice - Grey Room

2007-12-01T18:04:00.000+01:00

Well I've been here before

Sat on the floor in a grey grey room

Where I stay in all day

I don't eat, but I play with this grey grey food

Desole, if someone is prayin' then I might break out,

Desole, even if I scream I can't scream that loud

I'm all alone again

Crawling back home again

Stuck by the phone again

Well I've been here before

Sat on a floor in a grey grey mood

Where I stay up all night

And all that I write is a grey grey tune

So pray for me child, just for a while

That I might break out yeah

Pray for me child

Even a smile would do for now

'Cause I'm all alone again

Crawling back home again

Stuck by the phone again

Have I still got you to be my open door

Have I still got you to be my sandy shore

Have I still got you to cross my bridge in this storm

Have I still got you to keep me warm

If I squeeze my grape and I drink my wine

Coz if I squeeze my grape and I drink my wine

Oh coz nothing is lost, it's just frozen in frost,

And it's opening time, there's no-one in line

But I've still got me to be your open door,

I've still got me to be your sandy shore

I've still got me to cross your bridge in this storm

And I've still got me to keep you warm

Warmer than warm, yeah

Another manic monday...

2007-11-26T08:33:00.001+01:00

2007-11-25T19:53:00.000+01:00

Sai cos'è bello, qui? Guarda: noi camminiamo, lasciamo tutte quelle orme sulla sabbia, e loro restano lì, precise, ordinate. Ma domani, ti alzerai, guarderai questa grande spiaggia e non ci sarà più nulla, un'orma, un segno qualsiasi, niente. Il mare cancella, di notte. La marea nasconde. È come se non fosse mai passato nessuno. È come se noi non fossimo mai esistiti. Se c'è un luogo, al mondo, in cui puoi non pensare a nulla, quel luogo è qui. Non è più terra, non è ancora mare. Non è vita falsa, non è vita vera. È tempo. Tempo che passa. E basta...

Riccardo Senigallia - Bellamore

2007-11-21T22:34:00.000+01:00

Pogled v zrcalo

2007-11-21T16:48:00.000+01:00

Pogled v zrcalo. Vame gleda obraz, ki ga ne poznam. Toda kako? Že od malega so nas učili, da je podoba v zrcalu le naš odsev. Odsev zunanjosti. A v zrcalu vidimo še eno zrcalo. Naše oči - zrcalo naše duše. No, danes sem kar nekaj časa zrla v podobo v mojem ogledalu. Nisem je prepoznala. Mogoče zato, ker sem imela slab dan in sem videla vsako tisto drobno pomanjkljivost, ki jo običajno spregledam. Utrujene oči, podočnjaki in globoke gube v njih, kisel izraz, pepelnata polt in zgrbljeno čelo... Drobne stvari. A na svojem obrazu jih nisem vajena. Skušala sem ustnice razpotegniti v nasmeh, pa sem dosegla prav patetičen izraz. Od nekdaj sovražim prisiljene nasmehe. Na svojem obrazu in na obrazu drugih. Žal današnje življenje od nas zahteva, da se nasmihamo na ukaz. Da smo vedno prijazni, nasmejani, žareči.... To te počasi začne ubijati. Nad tabo visi kot tona svinca in tej se iz dneva v dan doda še ena in še ena in še ena. Noro.

Dolgo sem zrla v tisti neznani obraz in skušala pogruntati kaj ga je v tako kratkem času pripeljalo do take polomije....

Zadnjih par tednov res ni bilo lahkih (zame november ni nikoli dober mesec btw). Trije tedni brez asistenke, borba z vsklajevanjem urnikov tistih, ki so mašili luknje zaradi njene bolniške, vsklajevanje vsega in še več ...., vstajanje ob 5-h takrat, ko je moj dragi začenjal bolj zgodaj, planiranje stanovanja in iskanje primerne opreme, vedno več dela v službi (wtf a ni sezona mimo?!-nč jasno),...

Potem pa dobiš še kajlo, ko ti na uho pridejo kritike šefa v stilu - itak nič ne dela.... HALOOO??? Kdo ti rihta kader? Kdo ti prpravlja papirje za podpisat? Kdo je še doma ob desetih zasut z delom, ki ga zaradi teh ali onih razlogov (glej varstvo osebnih podatkov) v pisarni ne more delat? Kdo ti rihta 3/4 računovodskih poslov? pa še marsikaj bi se našlo..... No, če je še moji mami postalo jasno, da lahko v tej službi le znorim, potem je res hudo.... Saj se ne gre za drugo... Želela bi le, da se določene stvari povejo MENI in ne vsem ostalim ter da se včasih tudi prisluhne MOJIM argumentom.... Jaz umazano perilo perem doma. Kaj pa vi? Gre se za princip. Vem, da se na določenih področjih da naredit več. Ma dokler delam delo 5-h drugih zdraven svojega.... Mi, oprostite, zmanjka časa. Ko bo nekdo naredil vsaj pol toliko, bom tiho. Do takrat pa....

Kot sem rekla - mesec november mi ni naklonjen. Upam, da bo vse to čim prej mimo, ker ne vem kako dolgo bo uspel make-up prekrivati mojo slabo voljo. Včasih tudi jaz - oprostite besedi - popizdim. Tisti, ki me poznate veste, da marsikaj prenesem. Ma ko je preveč, je preveč.

Če mi še eden reče naj potrpim, ker se bom prej ali slej navadila oziroma postala neobčutljiva na take izjave, prisežem, da ga povozim. Resno. Toliko, da vam bodo stvari jasne, ko boste v Delu prebrali članek "Dekle na vozičku povozilo sedelavca/ko/znanca/ko/šefa"

Anzwayzzzz, špegu še ni poču tko, da imamo dve varjanti: a) špegu prenese vse in b) kljub vsem zgoraj naštetemu, še vedno zelo dobro zgledam...

Tko, zdej bo to vse... mau sem se spucala... čist mau... Enemu sem mogla zatežit a ne?

Bodite fajn in keep it real!

PS: končala sem goblen... Ne moreš verjet... Jah od 6:30 (ko je šel dragi v službo) pa do 8:00 (ko je prišla limuzina po mene) nisem bila razpoložena za bolj intelektualno delo. Žal.

Can't do it live....

2007-11-12T20:37:00.000+01:00

... so I'll do it here... Boss....

WoW Wow

2007-11-07T18:50:00.000+01:00

Alessandro Baricco - Svila

2007-11-06T12:55:00.000+01:00

Fantki in punčke....

dva dni nazaj sem gledala enega lepših filmov doslej. Svila je posneta po romanu Alessandra Baricca (enega mojih najljubših avtorjev btw) in vam res priporočam ogled - seveda, če bo prišel v naše kinematografe... Upam, da ja... Film ti pusti nekaj v duši, objame te s svojo mehkobo kot.... no, svila... in posnetki so fantastični...

Če pa vam ne uspe it gledat filma, si v knjižnici sposodite knjigo Svila.

Ne bo vam žal.

Častna pionirska.

:P

2007-11-05T18:34:00.000+01:00

Originali... live...

In piano verzija.... fant je dober ni kej...

Nekaj jesenskih slikic....

2007-11-02T20:17:00.000+01:00

Mala Neža

2007-11-02T20:13:00.001+01:00

2007-10-29T17:23:00.000+01:00

Hmmm... A je že en mesec okrog al kaj?! Shit, tle piše "zadnja objava 29.9.2007" pa je res že tako dolgo? Kdo bi si mislil... No, glede na to, da me je še G. skenslala iz svoje liste, pomeni, da se računalnik ne moti in da sem res zanemarila svoj rozastoroza blog...

Jah, to se zgodi, ko, če:

imaš v glavi grozno zmešnjavo;

si bila 14 dni v toplicah;

čakaš, da ti bo dragi pobral slike iz aparata, da jih boš lahko limala na blog;

ti tam kjer naj bi bil predalček za ideje visi listek "zaprto zaradi obnove";

misliš na 2000 stvari hkrati;

te v službi terorizirajo in zasuvajo z delom (ki btw ni tvoje);

se neumorno trudiš povečat kapaciteto pljuč z raznimi čudnimi vajami (zaradi katerih si videti kot debil in si omotičen in raztresen kot bolnik z demenco);

odlašaš, ker ne veš kaj napisati...

No, to je le kratek seznam mojih if-stavkov.

Torej,... naj povem, da sem se imela v Laščem spet fino. So me dobro premikastili, pustila sem se razvajat na razne načine, naplavala sem se, navozila in nakofetkala... Prvič v zadnjih dveh letih pa pol sem bila 9 dni brez dragega in je čudno, da sem preživela. Rejsnu vam powem... abstinenčna kriza čista... Baje, da na obeh straneh... Medtem, ko sem bila tam me je prišel obiskat tudi prijatelj Primož s svojima dvema lepotičkama - Simono in Nežo. Mala Neža je tak cukrček, da sploh ne moreš povedat. Bom pa slikice prilimala, ko jih dobim dol s fotoaparata. Ful sem bila vesela njihovega obiska. Primoža nisem videla že 100 let in sem ga že kar pogrešala... Spoznat njegovo malo hčerkico je bilo pa itak nekaj lepega... Upam, da se kmalu spet kaj vidimo...

Oddih po dolgi sezoni je torej za mano in vsi njegovi dobri vplivi so že pozabljeni. V službi me je čakala taka gora dela, da sem se uspela skopat na tekoče zadeve šele prejšnji teden. Niti lista niso premaknili v tistih štirinajstih dneh, kaj šele, da bi kaj naredili. Poslušala sem pa tudi že kar nekaj dretja in razburjanja s strani nadrejenega, tako da sem že na zgornji merji stresometra... Še zdaj sicer mi ni prav jasno zakaj se je razburjal nad mano... I was not even there when those things happened... To bo ena od skrivnosti življenja....

Kmalu vas bom tudi jaz začela obsipavati s posti o notranji opremi, preurejanju in podobnih zadevščinah... Odločila sva se namreč, da si urediva nekaj svojega... Ne bo veliko kot to zdaj in ne bo imelo razgleda.... Bo pa vendar najino... Raznorazne revije na to temo se že kopičijo po stanovanju in povečujejo se nočne more povezane s stroški takega projekta... G. že ve kaj imam v mislih... Joj prejoj....

Aja pa še to... Imam novo muciko... Begunko... ali odvisnico od wischasa... Majhno, garfildu podobno kepico... Malo družbe ne škodi v zimskih večerih ne?

No, grem zdaj peč prižgat pa solato naredit...

Lep jesenski večer vsem skupaj

Just a cold early-fall day...

2007-09-29T19:32:00.000+02:00

Začela se je jesen... Tokrat zares... Mrzlo vreme je pravšnje za moje trenutno počutje... Že spet zanemarjam blog... Ne zato, ker ne bi imela kaj napisati, ampak zato, ker je določene stvari težko spraviti na papir oziroma ekran...

Sezona se končno končuje in komaj čakam, da odrine še zadnji gost.... Letos sem ostala čisto brez energije in mislim, da ne bi zmogla niti dneva več... Še dobro, da se v sredo odpravljam v Laško... Upam, da si bom tam napolnila vsaj malo batarije, da bom kos izzivom, ki se kažejo pred mano... Menjava službe je le eden od teh...

Ljudje smo čudna bitja.... Vsaj večina od nas se oklepa stvari, ki jim zagotavljajo varnost kljub temu, da nas te stvari morijo in nam kradejo še zadnje kaplje življenske moči... Včasih se nemočno prepuščamo toku in pustimo, da se nam stvari enostavno dogajajo in ne odreagiramo niti, ko nas le-te ranijo globoko v naše bistvo... Drugič spet zberemo še zadnje moči in se dogodkom upremo... Izberemo novo pot, ki ni lahka in ki nas največrat vodi stran od vsega tistega kar smo imeli za sveto in varno... Veliko krat si želimo nazaj, a če imamo dovolj poguma zberemo moč, da preslišimo pesem siren iz preteklosti... Podobna pot se je začela kazati zame... Ne vem še, če bom stopila nanjo in kaj bom vzela s seboj... Vsekakor bodo določene stvari ostale za mano.... Kdaj bom storila prvi korak še ne vem... Vem pa, da ga bom...

Mislim, da zgoraj napisane vrstice niso jasne nikomur... No, niti meni niso.... Vsekakor bi lahko s takim filozofiranjem nadaljevala v nedogled.... A se vas bom usmilila... Naj bo to le en zafilozofiran post...

Pa lep jesenski večer vsem... V družbi dobrega kozarčka mladega vina in na oglju pečenega kostanja....

VesnaG vse naj naj

2007-09-22T19:06:00.000+02:00

Danes je en tak poseben dan... Praznuje namreč ena ful fajn punca, ki si zasluži le najlepše želje... No G. saj sama veš, kaj ti želim... Ni treba, da to ponavljam... Bodi srečna in ostani vedno taka fajn faca kot si.... Ostalo pa v živo a ne?

Sbaciuck sbaciuck...

Že sto let...

2007-09-10T10:28:00.000+02:00

No, ni ravno 100 let, je pa skoraj mesec okrog... Jah, ni kaj... Vesna je padla v ustvarjalno luknjo in je doživela svoj prvi pisateljsko-ustvarjalni blackout... A se vam je že kdaj zgodilo, da ste sedeli pred računalnikom in bulili v popolnoma prazen wordov dokument in vam ni uspelo napisati niti ene same vrstice? Grozen občutek, vam rečem. Upam, da se ne bo tako prepogosto pojavljal...

Pa drgač? Kaku ste kej?

Tle na obali ni nič kaj novega...Nas celo malo zebe in to pomeni, da gre sezona h koncu... JUHUUUU! No, pred mano sta še dve skupini ma mislim, da bi moglo it vse gladko... Upam.

Drgač pa z dragim odpeketava v Laško 3.oktobra in bova tam uživala 14 dni.... Ma ku bo fajn... No, moj cukr ne bo z mano celih 14 dni, ker žal ne dobi toliko fraj ma si bomo pa malo delili... Komaj čakam, da se bom lahko malo razvajala na masažah in v topli vodiki v bazenu... Moje mišice že krepko pričakujejo dopust.

Novega se ne dogaja nič posebnega... Trgatev je za nami in vince se že dela v sodih... Letos je blo vse skupej kar en mesec prezgodej... Bo treba Martina prestavit na 11.oktobra kot kaže...

Daje me jesenska lenoba in nimam ravno volje kaj dosti delat... Se pa trudim, da je vsak dan narjeno tisto kar more bit in da me večina lenobe zgrabi doma...

Nič, bežim nazaj delat... Konec coffee breaka...

Lep jesensko morski pozdravček....

Just an ordinary day...

2007-08-15T21:15:00.001+02:00

Ko se sanje izpolnijo...

2007-08-13T21:51:00.000+02:00

In končno sta se vzela...

Eeee ja... bila sem zdraven, ko se je ta velika ljubezen aprila 2001 začela in skoraj vse dni v preteklih šestih letih sem bila bolj ali manj navzoča, ko se je razvijala, cvetela in žarela vedno bolj... Nives in Bogdan sta res ustvarjena za skupaj in končno sta v soboto 11.avgusta 2007 svojo ljubezen potrdila še pred zakonom in Bogom.... Zdaj sta gospod in gospa Kronovšek in upam, da bo kmalu še veliko malih gospodičen in gospodičev Kronovšek skakalo in tekalo po Orli vasi... No, draga Nives in dragi Bogo midva vama želiva še enkrat veliko sreče, zadovoljstva in izpolnjenih skupnih ciljev na tej dolgi poti posuti z ljubeznijo...

Poroka je bira zares lepa in upam, da sta tudi vidva uživala tako zelo kot smo uživali svatje... Kako je bilo in kaj se je dogajalo je že napisala VesnaG tako, da ne bom ponavljala... Lahko le rečem, da je bilo pravljično in da je bila nevesta super lepa (pa ženin tudi seveda), da smo bili vsi ganjeni (nekateri priznajo, drugi se delamo frajerje), ko sta v cvetočem Mozirskem gaju dahnila večni DA, da je bil večer super zabaven in noč seveda tudi...

Komaj čakam, da vidim še ostale slike...

Še enkrat - BODITA SREČNA in naj vsak vajin dih napolnjuje ljubezen....

Pesem, ki mi je zlezla pod kožo te dni...

2007-08-01T18:52:00.000+02:00

Long time...

2007-07-29T21:47:00.000+02:00

Ok ok... res je... Že sto let se nisem prikazala tle gor... No, zdaj sem tle, da napišem kaj sem čarala v teh tednih... Torej:

- delo delo in še enkrat služba... višek sezone, ki te pripelje do tega, da se ti v dno duše zagravža najlepši letni čas - poletje... Personal se punta in ni ga dneva, ko mi ne bi bilo treba čarat s tistimi nekaj delavci, ki jih imam na razpolago, da pokrpam luknje... Že stokrat sem si rekla, da bom dala odpoved (imam jo celo že napisano in pripravljeno, da vnesem datum ter pritisnem print), a vsakič znova si rečem, da lahko še malo stisnem zobe in počakam, da gre večina gostov domov. Mislim pa, da ne bo več dolgo ostala nesprintana ta moja odpoved...

- morje je res toplo in skoraj zadovoljivo čisto... skoraj skoraj se bi šla zabrisat noter, da se malo ohladim... Nikoli mi še ni bilo tako vroče kot letos. Največkrat se kar prilepim pod tuš in tudi po celo uro pustim, da hladna voda teče po meni... Zadnjič sem celo zaspala pod tušem... Zbudil me je dragi, ki še danes ne more verjeti, da lahko kdo zaspi pod mrzlim tušem... Jp, that's me... The strange one...

- dve nedelji nazaj smo se moj lubi, jaz in en njegov sodelavec odpravili na nedeljski izlet na Bled... Ker smo bolj zaspane sorte, smo se na pot odpravili šele ob 12-uri in se do Bleda fajn skuhali, saj smo takkrat imeli na posodo kombi brez klime. Na srečo je bilo ob jezeru prijetno hladno in tako smo po tem, ko smo se napokali v eni lokalni gostilni (Pri planincu - hrana je ok ma če ste picajzli glede čistoče kot jaz in moj dragi vam ne priporočam kosila tam) odpravili na sprehod okrog jezera. Hodili smo in hodili in še hodili ter tako odhodili vseh 13 km okrog jezera... Lep sprehodič... Zame sploh... Jaz sem se samo vozila... Pa tudi fanta sta bila kar zadovoljna in sta kljub utrujenosti rekla, da se je splačalo... Poslikali smo en kup slik, a žal mi ni ostala nobena, ker je vse naredil sodelavec od mojega dragega, ki pa se zdaj punta, ker je moj dobil pogodbo za nedoločen čas on pa ne... Upam, da ga bo minilo, saj ima kar nekaj sto najinih slik iz raznih izletov... In res upam, da jih kdaj dobim nazaj...

- moj srček praznuje 30 let v petek in skušala mu bom pripravit čim lepši rojstni dan... Želel si je praznovati roj.dan doma v rojstnem kraju s prijatelji, a zaradi nove pogodbe ne dobi niti dneva dopusta... Upam, da mi bo uspelo zrihtat kaj lušnega....

- kmalu začnem jemati neka testna zdravila, ki naj bi izboljšala mojo mišično moč... Bomo videli.... Nevrologi bi morali preučiti vplive stresa na mojo bolezen, saj glede na moje izkušnje ni ravno nedolžen faktor...

- 25.7. sva z dragim praznovala dve leti... Upam, da jih bova še nešteto....

No, zdaj se odpravim ninanana, da se pripravim na jutrišnji dan... Bogo in Nivi prideta na obisk... Komaj čakam.

Torej, nočko noč vsem...

Sbaciuck

My new pinky usb

2007-07-17T12:21:00.000+02:00

No, pa ga mam tudi jaz.... Jeeeeeeee.... Čist moj... Pa čist roooozaaaaa!!!! Niceeee!!! Love it love it love it!!!!

Grown Women vs Little Girls

2007-07-07T13:38:00.000+02:00

Girls leave their schedule wide-open and wait for a guy to call and make plans. Grown women make their own plans and nicely tell the guy to get in where he fits in.

Girls want to control the man in their life. Grown women know that if he's truly hers, he doesn't need controlling.

Girls check you for not calling them. Grown women are too busy to realize you hadn't.

Girls are afraid to be alone. Grown women revel in it-using it as a time for personal growth.

Girls ignore the good guys. Grown women ignore the bad guys.

Girls make you come home. Grown women make you want to come home.

Girls worry about not being pretty and/or good enough for their man. Grown women know that they are pretty and/or good enough for any man.

Girls try to monopolize all their man's time (i.e., don't want him hanging with his friends). Grown women realize that a lil' bit of space makes the 'together time' even more special-and goes to kick it with her own friends.

Girls think a guy crying is weak. Grown women offer their shoulder and a tissue.

Girls want to be spoiled and 'tell' their man so. Grown women 'show' him and make him comfortable enough to reciprocate without fear of losing his 'manhood'.

Girls get hurt by one man and make all men pay for it. Grown women know that that was just one man.

Girls fall in love and chase aimlessly after the object of their affection, ignoring all 'signs'. Grown women know that sometimes the one you love, don't always love you back-and move on, without bitterness.

Girls will read this and get an attitude. Grown women will read this and pass it on to another grown woman.

Neurje na Obali 4.7.2007

2007-07-05T11:52:00.000+02:00

Ko se narava raz....kuri....

Lepota je relativna...

2007-07-04T20:29:00.001+02:00

Poletni dan....

2007-07-03T21:30:00.000+02:00

Dnevi letio in poletje se bohoti v polno... Morje je toplo in plaže polne.... Zunaj v senčki jablane je prav prijetno hladno in težko se je spravit pred računalnik in kaj naklanfat... Je toliko zanimivih stvari za počet.... In ko prideš domov ni nič lepšega kot dat noge na stol, vzet dobro knjigo in brat medtem ko se ti v pečici peče slastna večerja (no, če je knjiga preveč zanimiva se tudi zgodi, da večerjo zapališ kot se je že parkrat zgodilo meni)...

V soboto smo se z dragim in enim njegovim sodelavcem odpravili na potep po Ljubljani.... Kako je lepa ta naša prestolnica poleti.... Dogaja ni kaj... Poslikali smo 4 filme in preleteli vse - od tržnice, grada, Tivolija, tromostovja itd.... Parkirali smo blizu Rožne in ko smo se pozno zvečer vračali proti avtu, sem skočila pogledat kako je z japonsko češnjo, ki raste pred sobo 17 v bloku 5 - mojo sobico.... No, sprva dreveščka nisem našla... Šele, ko sem obrnila nos v zrak, tam proti prvemu nadstropju, sem ga zagledala.... Moj mali drevešček, ki so ga tisto leto, ko sem se vselila komaj posadili, je postal že pravo pravcato drevo.... Wow!!

Pa še malo nostalgije

2007-06-28T18:47:00.000+02:00

Urša lepo te je bilo videt včeraj po tako dolgem času... Upam, da bomo kmalu ponovili... Pa seveda je bilo lepo videt tudi Uršinega Tadeja in njegovega bratca Žigo... Wii je spet obratoval po dolgem času in prav pošteno smo se nasmejali, ko so se najini obiski preizkušali v boxu, golfu, bowlingu, baseballu, tenisu in še in še... Reveži so od nas odšli bolj zmatrani kot po obisku fitnesa... ;)

Na obisk so prišli tudi naš - mama, Tanja, Tristan, Asha in mali Asterix (kepica, ki jo lahko vidite na fotki....)... Asterix ima komaj dober mesec, a je že zdaj prevelik za crkljanje v mojem naročju.... Obeta se mu 80kg čiste igre....

Živela Mladoporočenca

2007-06-28T18:04:00.000+02:00

No, evo še mene z eno novičko... Čisto svežo... Poletno in zaljubljeno....

23. junij 2007 je bil za dva prijatelja iz študentskih let (ki jih večina vas, ki berete ta blog poznate) prav gotovo eden najlepših dni njunega življenja, saj sta si pred zakonom in Bogom prisegla večno zvestobo in tako okronala njuno ljubezen....

Torej, dragi Boštjan in draga Mihaela, še enkrat vama čestitam iz vsega srca in vama želim le najlepše možne trenutke... Naj bo ta ljubezen večna in močna...

Zdi se mi kot da bi šele včeraj začel Bobi vstrajno in navdušeno osvajat Mihaelo... A vstrajnost se izplača in moja bivša socimra iz Rožne je le podlegla vstrajnemu snubljenju... Koliko smo se presmejali štajercu, ko je na vsak način hotel osvojiti Mihaelino srce... Saj se še spomnite ne? ;)

Slikice sledijo enkrat v bližnji prihodnosti. Obljubim.

Sunrise Avenue Fairytale Gone Bad

2007-06-13T17:29:00.000+02:00

Pesem, ki mi ne gre iz glave te dni...

Pa pa srček

2007-06-13T13:33:00.000+02:00

Chicco (1.maj 2006-12.junij 2007)

Odšel si nenadoma... Brez opozorila... Ostala je praznina... Pogrešali te bomo... Poljubček in objem... In veliko veliko božanja...

Shit happens ;)

2007-06-07T19:30:00.000+02:00

Semi-truck takes man and wheelchair for a ride down Red Arrow Highway

Tribune Staff Report

PAW PAW, Mich. -- A 21-year-old man was taken on a wild ride Wednesday afternoon when the wheelchair he was in became attached to the grille of a semi-truck and was taken four miles down a highway at about 50 mph.

The man, whose name police did not release, was not injured. The driver was unaware he was pushing the man, according to a news release from the Michigan State Police.

Authorities began receiving calls about 4 p.m. that the semi was traveling westbound on Red Arrow Highway, just outside of Paw Paw, with the wheelchair.

"You are not going to believe this, (but) there is a semi pushing a guy in a wheelchair on Red Arrow Highway," an unknown caller told the Michigan State Police.

Police at first believed the calls were pranks. But when troopers responded to the Ralph Moyle Trucking Co. at 39269 Red Arrow Highway where the semi had come to a stop, they noticed the wheelchair with the man sitting in it, still attached.

"It was quite a ride," the man reportedly told police."

The man spilled his soda pop, but he wasn't upset," Sgt. Kathy Morton of the Michigan State Police said.

Police said the man was unharmed and unfazed by the incident.

The driver was in disbelief when he stepped out of the semi and saw what he had picked up along the way, police said.

"When he saw us, he was like, 'What's going on?'" Morton said.

An investigation revealed the driver had pulled out of a local gas station when the man in the wheelchair pulled in front of the semi, according to police. His wheelchair somehow became lodged by its handles to the front grille.

"Thank God the semi didn't go on (Interstate) 94," Morton said.

http://www.southbendtribune.com/apps/pbcs.dll/articleAID=

/20070607/News01/706070318

Saj vsi znamo english ne? ;)

Bed of roses

2007-05-29T13:59:00.000+02:00

Sitting here wasted and wounded

At this old piano

Trying hard to capture

The moment this morning I dont know

cause a bottle of vodka

Is still lodged in my head

And some blond gave me nightmares

I think shes still in my bed

As I dream about movies

They wont make of me when Im dead

With an ironclad fist I wake up and

French kiss the morning

While some marching band keeps

Its own beat in my head

While were talking

About all of the things that I long to believe

About love and the truth and

What you mean to me

And the truth is baby youre all that I need

I want to lay you on a bed of roses

For tonite I sleep on a bed on nails

I want to be just as close as the holy ghost is

And lay you down on bed of roses

Well Im so far away

That each step that I take is on my way home

A kings ransom in dimes Id given each night

Just to see through this payphone

Still I run out of time

Or its hard to get through

Till the bird on the wire flies me back to you

Ill just close my eyes and whisper,

Baby blind love is true

I want to lay you down on a bed of roses

For tonite I sleep on a bed on nails

I want to be just as close as the holy ghost is

And lay you down on bed of roses

The hotel bar hangover whiskeys gone dry

The barkeepers wigs crooked

And shes giving me the eye

I might have said yeah

But I laughed so hard I think I died

When you close your eyes

Know Ill be thinking about you

While my mistress she calls me

To stand in her spotlight again

Tonite I wont be alone

But you know that dont

Mean Im not lonely Ive got nothing to prove

For its you that Id die to defend

I want to lay you down on a bed of roses

For tonite I sleep on a bed on nails

I want to be just as close as the holy ghost is

And lay you down on bed of roses

Čas

2007-05-22T19:09:00.000+02:00

Kako dnevi letijo.... Včasih se mi zdi, da je dan trajal le toliko kot traja vzdih. Dela imam čez glavo in vsak dan se ga najde še več. Čas, ki ga preživim v službi ni več dovolj, da bi postorila vse in tako se vedno pogosteje dogaja, da pišem in ustvarjam stvari za službo še pozno zvečer, ko moj dragi že tiho smrči na fotelju ob meni... In tako bo verjetno tudi danes. Vsakič, ko pride do tega se vprašam, če je vredno... In odgovor je vedno isti... Ni. Ni in ni. A druge poti trenutno še ni. Tudi če jo že dolgo iščem.

Želim si stran in z veseljem bi sprejela ponudbo tašče naj se ji pridružim pri vodenju doma za starejše občane v roj.mestu mojega dragega. In vem, da bom to ponudbo tudi sprejela. Če in ko bo moj dragi tam dobil službo. Ne razumite me napak. Obožujem to deželo in ljubezen do moje družine bi tovrstno odločitev otežila do maksimuma. Res. So pa stvari, ki me dobesedno porivajo po tej poti. Katere stvari so to, vedo tisti, ki so mi blizu... Ostali boste izvedeli. Morda. Nekoč.

Danes je tak lep poletni dan.... No, sedaj je že večer... Medtem ko pišem ta post, skozi okno prihaja omamen vonj jasmina, ki se bohoti na vrtu. In temu vonju se pridružuje še skrivnostno topel vonj pasjonke. Končno uživam v svojem vrtu, saj dobiva obliko, ki je vsaj delno podobna tisti v moji glavi. Sivka, bazilika, rožmarin in žajbelj se tudi že bohotijo na gredicah. Končno moj vrt.

Ko zaprete oči in pomislite na poletje, kaj vidite? Kaj čutite? Kaj slišite in kaj vohate?

Ko pomislim na poletje in poletne večere vidim, slišim, čutim, voham... Dolge sprehode in nežne poljube. Tiho glasbo. Sveče. Potovanja v daljne kraje. Otroški smeh. Morske valove, ki se igrajo s kamenčki. Dotik mehkega vetrčka na od sonca topli koži. Vonj borovcev. Pesem škržatov v gozdu za hišo. Travniško cvetje. Objem. Ljubezen. Toplino. Smeh. Srečo. Magijo. Topel dež. Grmenje. In veliko veliko več...

Puding in kaktus

2007-05-08T18:53:00.000+02:00

Boste pomislili kaj za vraga mata skupnega kaktus in puding...

Prav nič...

Oziroma mogoče samo to, da sem si danes oboje zaželela...

In tako sem skuhala puding... taki dober... čokoladen... in polovico mleka sem nadomestila s sladko smetano... No, mogoče mal več kot polovico... In sedaj to sladko okusno čudo čaka v hladilniku pokrito z jagodami, da pride moj cukr domov... Obožuje puding... sploh čokoladnega....

Uspel mi je skoraj tako kot tisti na sliki... Skoraj... Res.... Mogoče bi morala na vrtu nabrat par svežih metinih listov in vrtnic za okras... Pa drugič... Ko bodo cvetele lilije... Bele... Tiste, ki omamno dišijo, ko pade mrak... Kot zdaj dišijo mandarini pod mojo teraso... Ko grem zvečer uživat v sončnem zahodu, me vonj kar ponese v neke eksotične kraje...

In zato sem si kupila kaktus.... Ki spominja na puščavske dune, ko se spuščajo proti morju... Le da moj kaktus rase v roza pesku.... Rožnata peščena plaža... Kot tista na Sardiniji.... Biseru Mediterana.... Mmmm mogoče bi bilo pametno, da dam popravit svojo zapestnico iz roza biserčkov.... Prinaša mi srečo... In diši po tistih čarobnih, brezskrbnih dneh.... Sanjam jih... Vsako noč... In zaželim si večernega sprehoda po Tivoliju.... Kitare pod drevesi v Rožni.... Jutranjega sprehoda po plaži, ko vzhaja sonce.... Želim si odpotovati... in mogoče bom.... Poleti... In vračala se bom le še na obisk.... Da obudim te spomine....

Ah, spet me daje sentimentalizem.... Ni pametno kupovati kaktusov v roza pesku in kuhati pudinga z jagodami....

Aja pa še...

2007-05-01T17:43:00.000+02:00

Pred par dnevi je pristala še ena štorklja v naši kompaniji iz študentskih let... Naš Boštjani je namreč tudi postal očka mali Evi... Tudi tej mladi družinici želim vse najlepše in najboljše... Naj vama mala Eva prinese veliko veselih dni... Čestitke, poljubčke in objeme vsem trem...

Danes je prav poseben dan...

2007-05-01T17:35:00.000+02:00

... Na svet je namreč pokukala mala Neža, ki bo Primožu in Simoni napolnjevala vsak dan s smehom, veseljem, čarovnijo...

Vsak dan bo poln magije, ko bosta odkrivala prvi nasmeh, prvo čebljanje, prvo besedo...

Čestitke mladi družinici iz vsega srca in dobrodošla Neža!!! (ko boš velika, ti bomo povedali koliko vragolij je naredil tvoj očka, ko smo bili skupaj v študentu)

Primož prepričana sem, da boš super očka...tako kot si super prijatelj...

Objem vsem trem in vsakemu posebej!!

Kr' neki in vse powprek

2007-04-29T10:55:00.000+02:00

Ciao baw po dolgem cajtu... so me opozorili, da bi blo fajn, če kaj nakracam tle gor po dolgem cajtu pa sem si danes rekla, da bi blo mogoče res fajn... In evo mene... Torej... zadnje čase sem precej zasuta z delom... Začeli smo namreč sezono in le turistični delavci lahko razumejo kako to zgleda... Dela in organiziranja mam čez glavo in ko pridem domov se mi ne da nič drugega kot sedet na balkončku in uživat v soncu... Ta vikend sem oziroma sva prišla na goriški konec, ker sem imela neke preglede (te stvari običajno opravljam ob vikendih, da mi ni treba manjkat v službi)... V petek zvečer so se naši odločili, da bomo imeli večerjo zunaj in ker je malo pihcalo in ni bilo glih toplo, se je moja malenkost kar fajn nalovila... Že dva dni iščem glas okrog hiše, smrkam in prham... Sploh prhanje oz. kašljanje mi gre na jetra, ker ne spim ne jaz ne moj dragi... Danes sem vstala že ob šestih, da sem šla kašljat drugam in ga pustila spat vsaj nekaj ur v miru... Ah, bo že boljše... enkrat... Doma je vse kot po starem...no skoraj vse... s polno paro se gradi psarna, saj se je moja draga sestrica odločila, da bomo imeli doma vzrejo berenskih planšarjev... prvo leglo pričakujemo 13.maja in za vse, ki vas zanima si lahko našo Ashiko pogledate na njeni spletni strani ... Drugače pa imajo moji tudi ogromno dela z našo staro mamo, saj jo zaradi starostne demence ne morejo spustiti spred oči niti za pet minut... Zdaj, ko sta v penziji in bi lahko oba maksimalno uživala, sta za varuško in verjemite - z otrokom ni toliko dela in stresa... Vem, da se bo komu grdo slišalo, ma upam, da se bo čim prej sprostilo kakšno mesto v domu, saj tako ne bodo mogli več dolgo naprej... Na pomoč s strani strica in tete se seveda ne moremo zanašat, saj jih sedaj, ko bi jih mati najbolj potrebovala, ni ne blizu ne poleg (tistih 5 minut ob nedeljah, ko pridejo na "obisk" ne bom niti štela)... Jah, starost je grda stvar... Ko pa se pojavi še demenca, postane zadeva še bolj grozna... Danes odhajava nazaj na obalo, saj morava jutri oba na šiht... Teden, ki prihaja bo verjetno kar naporen, a upam, da bom lahko vsaj prvega maja doma z dragim... to je namreč edini dan, ko mu ni treba v službo (če ne štejem vikendow)... Moji mačkoni so ratali pravi velikani in vsakič, ko pridem domov domov čas maksimalno izkoristim za crklanje teh dveh cukrov... 1.5. bosta praznovala prvi rojstni dan in zdaj sta že cela fanta... Spillo je scrkljan do konca in njegov dan zgleda približno tako: spanje, crkljanje, papica, crkljanje, spanje, sprehod po balkonu, papica... itd do večera... Bratec Chicco je pa lovec in avanturist... Vsa drevesa okrog bajte so njegova in ravno včeraj me je presenetil z darlom... Prinesel mi je namreč kuščerja in to prav na copate... fejst fant ni kaj...
Novo službo še kar iščem in iščem, a za zdaj brez nekih velikih rezultatov...
Pogodbo za hišico sva podaljšala še za eno leto in tako lahko zdaj vsaj 10 mesecev v miru spim...
No, mislim, da sem skracala vse kar mi je padlo na pamet oziroma skoraj... Zdaj bo počasi čas, da grem zbudit mojega srčka, ker bo drugače prespal kosilo... Kok je catkan, ko spi... Pravi cukr...
Se beremo kmalu upam... Vsem skupaj in vsakemu posebej želim lepe, tople, sproščujoče prvomajske praznike!!!

The Carpenters

2007-04-23T20:54:00.000+02:00

Nivi just for you :)

Dilema

2007-04-12T17:40:00.000+02:00

Ciao bau... Mam en problem in zbiram ideje... Moj predragi ima avgusta 30 let in za tako okroglo zadevo se spodobi malo bolj zajetno darilo... Vem, da je avgust še straaaašno far far away ma za določena darila je potrebno začet razmišljat (glej v vesnas.slovar.com razmišljati=šparati - ko se beseda razmišljati nanaša na darilo) že malo dosti prej... Torej, blogworld : what kind of gift can I give to my beloved one? Ali po naše: Ka hudiča naj mu kupim??? Dobrodošel je vsak predlog... Thank you all very very much... kisses kisses, smack smack, sbaciuk sbaciuk

PS: te dni sem doma doma prvič po dolgem času več kot za 2 dni... in sledi naslednje razsvetlenje: ni šans, da se vrnem živet z mojimi... no vsaj upam, da ni šans...

Velikonočne želje

2007-04-06T17:37:00.000+02:00

Vsem skupaj in vsakemu posebej želim mirno, veselo in topline polno Veliko noč... Naj vsako jajce prinese izpolnjeno željo, naj tečejo solze le zaradi hrena, naj bodo dnevi sladki kot potica...

Končno so zacvetele...

2007-04-04T17:17:00.000+02:00

Moje rožice so sedaj v polnem cvetu... No vsaj tiste, ki morajo cveteti zdaj... Naravo razganja pomlad in veter v vejah dreves čisto drugače zveni sedaj, ko se igra z mladimi zelenimi listki... Stara jablana pred hišo že kaže prve popke in vrtnarja čaka še veliko dela z novimi čebulicami in drugimi rožicami... Upam, da bo cvetja vedno na pretek okrog hišice na deželi... Kajti ljubim barve.... Njihovo pestrost in igrivost...

Kratek pozdrav

2007-03-24T11:36:00.000+01:00

Vem, da se zelo poredko javljam zadnje čase, a obdobje ni ravno rožnato kot bi rekli astrologi... Pomlad naj bi prinesla same lepe stvari, a kaže, da bo letos zelo skopa... Vsaj za zdaj se tako zdi...

Ta post je samo zato, da ne bom reskirala radiacije iz liste priljubljenih blogov nekaterih mojih prijateljev...

Kmalu se beremo... Upam v boljšem obdobju... Do takrat pa imejte se radi...

Dolgcajt

2007-03-18T16:10:00.000+01:00

Še sem živa... sam me daje spomladanska depresivnost... torej... se mi danes ne da nič več napisat kot:

Mejte se spomladansko lepo!

Mogoče bom kak drugi dan bolj navdušena za pisarijo.... Danes je dan za sedenje doma v družbi z mega migreno... Jutri pa... Seminar v Ljubljani... Upam, da brez migrene....

Just wanna say hi...

2007-03-09T15:23:00.000+01:00

Oj oj...

Ja, ja še sem živa in ja vem, da že zelo dolgo nisem nič pisala tle gor... Žal I am a bit bussy te dni in žal ne najdem časa, da bi kaj napisala...

Poleg tega pa se mi tudi nič kaj posebnega ne dogaja... Vstanem, grem delat, delam, grem domov, kuham, pišem članke za novo številko Bena, težim dragemu, gledam tv, pišem članke za Paraplegika in grem spat... In tako že kar nekaj dni zapored... Ne, res mi ni dolgčas... No, ja, včasih mi je ma kaj hočemo...

Danes je prekrasen dan in uživam v sončnih žarkih na terasi in štejem jadrnice na morju... Rožice na mojem vrtu bodo vsak čas zacvetele in ravno danes sem najela vrtnarja... Prijaznega gospoda, ki bo par dni na mesec skrbel za vrtiček pred najinim gnezdecem...

No, sedaj čakam še serviserja za pralni stroj.... Potem bo vse sijajno delovalo...

Toliko za zdaj... Upam, da se imate tudi vi tako lepo kot jaz... Mogoče mi bo celo uspelo še kaj napisat danes... Do takrat pa čiručaw

Ladri di carrozzelle

2007-02-28T18:07:00.000+01:00

Fantje so carji. Žal mi je za tiste, ki teksta ne boste razumeli, a obljubim, da bom objavila prevod takoj, ko staknem nekje ven celotno besedilo. Skratka - skupino Ladri di carrozzelle (tatovi vozičkov)- sestavljajo distrofiki in nekaj dvonožnikov. Trudim se, da bi jih poleti spravila v Slovenijo za en koncertek. Upam, da mi rata, saj so prave face...

Ena lepa iz preteklih dni...

2007-02-25T19:13:00.000+01:00

Kdo ve kam so se zgubili Kelly family?

Striženje

2007-02-23T09:27:00.000+01:00

Danes sem se le odločila, da grem k frizerju... Že eno leto je minilo od kar sem se spravila v salon in posvetila več kot 10 minut svojim lasem... Ja, ja... Vem, da se to ne spodobi za tako fino rit kot sem jaz, a žal frizerje enostavno sovražim... Nikoli se ne morem odločiti kakšno frizuro... Poleg tega vsi dobro vemo, da frizerji radi naredijo tako, da moraš potem zdraven kupit še gele, voske itd itd... Seveda to še ni problem, če si frizuro rihtaš sam... Problem nastane, ko imaš asistentko, ki nima niti približnega navdiha za lase...

No, danes sem se vseeno odločila, da grem in da svoje laske malo pocartam... Bomo vidli kakšna bom prišla ven iz salona...

Vam javim...

Do takrat pa čiričauuuu

Nova revija BEN

2007-02-20T17:46:00.000+01:00

Pa še ena zanimiva novička...

Na slovenski trg se je danes prebila nova revija, ki je posvečena invalidski tematiki v vseh barvah palete trga področja... Revija je sveža, zanimiva in zelo berljiva... Priporočam v branje...
Vaš izvod lahko naročite na:

info@revijaben.si

Več informacij pa na:

www.revijaben.si

Facaste male živali

2007-02-20T17:43:00.000+01:00

Lepa je...

2007-02-13T13:24:00.000+01:00

Ta obleka je bila sigurno narejena zame :)

Želim si...

2007-02-12T12:08:00.000+01:00

... toplote sončnih žarkov na moji koži...

... rahel dotik pomladnega vetra...

... tisoč drobnih igrivih poljubov...

... nežno toplino objema...

... čokolade...

... mrzle melone...

... kilo jagod in smetane...

... škampov...

... dolgega potovanja v kraj kjer ne lovijo mobiteli...

... jakuzzija ob svečah...

... dišečih vrtnic...

... ... ... .... ... ... ... ....

Tih deževen dan...

2007-02-07T11:48:00.000+01:00

... zaprem oči, potujem daleč stran.... ups, malo me je zaneslo... Danes je tak tih, deževen dan... Se vam ne zdi, da lahko skoraj vohate melanhonijo v zraku? Jaz jo... In v takih dneh mi zapaše dobra knjiga, vroč čaj in kila piškotov... Tistih domačih, orehovih, ki se kar stopijo v ustih... Mmmm... Koj zdaj bom poslala nekoga v pekarno po te piškote... Tukaj, takoj za tržnico, je ena nova pekarna... Imajo ultra dobre stvari... Res...

Nekateri postanejo na take dneve depresivni... Kot bi jim nekdo zjutraj, tik preden so odprli oči, stisnil dozo deprota direkt v žilo... No, mogoče tistemu, ki te šponte daje, zmanjka depro preden pride do mene, ker postanem jaz na tak dan le valjalno razpoložena... Poslušala bi cukraste pesmi in se skrivala pod toplim puhastim roza kovtrčkom...

Trenutno se rahlo dolgočasim v službi... Komaj čakam, da se bo šofer z vrat zadrl "Greeeemooo!!!"... In bomo šli... Domov... V mojo lepo cartkano hišico... Od tam bom lahko skozi okno štela dežne kapljice... Ali pa brala... Ali pa šivala... Ja, zadnje čase veliko šivam... Včasih (sploh tisti teden, ko sem bila brez računalnika) se počutim kot tiste gospe iz starih časov, ki so ob dnevni svetlobi vezle in čakale na svoje može... Ta teden na srečo moj ni pozen in prihaja domov še dovolj zgodaj, da imava kaj od dneva... Danes upam, da bova odšla kam... Tudi če dežuje... Ali pa se bova skupaj zabubila pod kovtrček... Moram se še kaj pametnega zmislit za kosilo... Mislim, da mu slastni orehovi piškotki ne bojo dovolj...

Ko spet vidiš stare znance po dolgem času...

2007-02-04T23:27:00.000+01:00

Včeraj sva se z Vitotom odpravila v Pivko, ker sta Bobi in Mihaela praznovala rojstni dan... Štjan je vstopil v družbo veselih tridesetletnikov (kot je cel večer ponavljal animator), Mihaela pa nekaj let manj...

Preden sva odpeketala se je bilo potrebno odločit na kateri žur odpeketat... Včeraj je namreč praznoval 30 let tudi moj svak Aljoša... Odločitev ni bila lahka, a so nekateri dejaviki tehtnico nagnili v prid Mihaeli in Boštjanu...

Skratka... Proti večeru sva se odpraila in že po 40-h minutah zapeljala na prelep ranč kjer se je odvijala žurka... Tam je bila vesela družba že zbrana in končno sem po dolgem času spet videla Prekmurce... Mislim, da jih nisem vsaj že dve leti... No, fantje so zrasli ni kaj... Skoraj vsi so že poparčkani in si ustvarjajo svoja gnezdeca, imajo službe itd itn... No, saj vem, da je bil že cajt, sam vseeno ... Če se spomnem enega slavnega žura v študentu, ko smo skupaj ob 7-h zjutraj čakali na sončni vzhod (ne rabim vam govorit, da je julija sonce ob 7-h že zelo visoko, ne?) in klanfali rime na bele stene (G. se še spomniš?).... Zdaj pa so vsi takooo resni... Aja, a veste, da ma Kopicr dolge blond kodre? Manjkajo mu sam še puhasta krilca in nebeški sij in bi bil popoln angelček... Tam je bil tudi Juhuhu... Nekoč davno je bil nadomestni šofer pri enem društvu... Večina se ga spomne po tem, da je vozil s "potaplaško masko" (ogromnimi špeglami rdeče barve)...

No, žur se je odvijal super in spominjal na tiste, ki smo jih imeli nekoč... Celo moj Vito se je zabaval... Bobi je spekel odlično čokoladno torto z višnjami, Mihaela pa je skuhala enkraten pasulj... Ni kaj, res je blo fino fajn...

Toliko o tem za nocoj... Zdaj pa grem odflikat dragega iz videoigrice, ker je uraza v posteljo...

Jutri je na žalost spet ponedeljek... Hate it...

Nočko nočko vsem in sladko pančkajte...

Niviiii

2007-02-04T16:52:00.000+01:00

Danes je prav poseben dan... Šestindvajset let nazaj je namreč na svet prikukala mala snežinkica... Ponosen oč Mik in presrečna mama Daša sta se odločila, da bosta svoji prvorojenki dala ime Nives... In tako je mala Nives obdana z ljubeznijo staršev in srečo sestrice Maje (ki je privekala na svet nekaj let za njo) ter v družbi prijateljev zrasla v prijazno, veselo, igrivo dekle, ki s svojo prisotnostjo razveseljuje življenja vseh nas, ki smo imeli to srečo, da je njena življenska pot prekrižala naše...

Torej draga Snežinkica... Želim ti, da bi se vse odvijalo tako kot si si zamislila, da bi bil vsak tvoj dan srečen in poln drobnih lepih trenutkov in da ne bi nasmeh nikoli zapusil tvojega obraza...

Vse naj naj boljše... Saj vem, da veš.... pa vseeno... Rada te imam :)

Yeah that's right... I'm back...

2007-02-02T21:31:00.000+01:00

Ta tehnologija me bo res spravila v grob, vam rečem... Evo mene nazaj po skoraj štirinajst dnevnem blackout-u mojega interneta... Groza kako smo ljudje dan danes odvisni od tega vražjega medmrežja... Se mi je zdelo, da sem v kameni dobi... Boste rekli, da to ni nič kaj takega... Saj mam net v službi in se lahko od tam povežem... Tistih par uric doma bom pa že našla kaj bolj pametnega za počet... Ma ku prawjo naše stare mame... Ko ma hudič mlade... Nima nikoli samo enega... Že dan po tem, ko mi je crknil internet.... sem namreč zbolela... in seveda ostala doma na bolniški... čisto odrezana od sveta... A to bi se vse dalo preživet lepo umirjeno in porabit čas doma za relax... jah, če ne bi imela opravka z najbolj stresno dejavnostjo, ki si jo lahko internet-odvisnik zamisli... in to je: klicanje in kreganje z siolovci... Štorje ne bom v celoti razlagala... Je predolga in še vsakič, ko pomislim na zadeve, mi začne vret kri... Do tega trenutka sem rešila stvar samo toliko, da sem dobila nadomestni modem... za vse ostalo s...ankanje bo potrebno še veliko časa.... Amyway zdaj sem priklopljena in vam lahko malo težim po dolgem času... Pa poglejmo kaj se je še zanimivega dogajalo v teh dneh....

Kot že rečeno sem bila na bolniški... gripa oziroma nekaj podobnega... Zadeva še traja ma sem bila zdaj dva dni kar v službi, saj bi me drugače pokopali računi, ko bi se vrnila... da o ostalih stvareh niti ne govorim...

Tudi v Šmarjah je zapadel sneg.... In to veeeeelikooooo snega... tam okrog 15 cm... Kar je za obalo full... Ceste do mene so bile dopoldne težko prevozne in tako je lahko tudi moj dragi ostal doma... Naša Danila pa se je snega veselila bolj kot otroci... Ni kaj...pokrajina je bila res pravljična ... Upam, da ga bo še kaj letos....

Danes je bil pri nas tako lep dan, da sem ga izkoristila za prvo letošnje sončenje.... Jah... si je treba malo energije nabrat... Tle je že skoraj pomlad tudi, če je le nekaj dni nazaj snežilo.... Vse moje rožice že pridno brstijo in upam, da jih ne bo kakšen mraz pokončal... Želim si pisano pomlad...

Moj dragi si je kupil Nintendo Wii in zdaj ure in ure skače po stanovanju s to zadevico... No, jaz sem s pomočjo te konzole prvič igrala bowling in baseball... in si priskrbela tak "musklfibr", da še dva dni nisem dvignila niti kozarca... Je pa stvarca super za trening malo lenih mišic... Ko prideste na obisk, jo boste sprobali...

Nč,... kej drugega se ni dogajalo... No, nič takega kar bi se zdaj spomnila... Tako, da bom za danes zaključila... Sem se mislila sam javit, da sem še živa... pa kr neki nakladam tle... Želim vam lep vikend in se kmalu beremo (če modem spet ne crkne)...

Bobiiiiiiii

2007-01-19T11:47:00.000+01:00

Aja pa še to:

Vse naj naj Beštjon!!!

Staro dobro pismo...

2007-01-19T09:31:00.000+01:00

Ojla ojla!

Kako kaj na ta čuden zimsko-pomladni dan? Upam, da se vsi fino fajn mate in da se ne dolgočasite. Končno je petek in po dolgem času bova z dragim odrajžala domov domov. Komaj čakam, da vidim naše in da malo premečkam moje mucice... Ja, še kr jih nisem dobila nazaj. Upam, da se bo to zgodilo čimprej. Danes mislim (upam), da bo v pisarni miren dan. Ne da se mi nič kaj dost (as always) in želim si le čimprej nazaj domov.

Včeraj sem se po dolgem času spet spravila pisat pismo... Ja, na tisti tradicionalen način, ki tako prijetno zadiši po starih časih, ko so bili maili še utopija in so pisma potovala tudi po več tednov iz enega konca sveta na drugega. Zadnjič sem se odpravila v knjigarno Leonardo in nakupila nekaj posebej lepih pisemskih listov in kuvert (zapravila 30 evrov!!!! Da te kap!). Izbira, če si želite pismo, ki bo tipično vaše, je ogromna in za vsak okus se kaj najde.

Se še spomnite, ko smo bili malo bolj mladi in smo si dopisovali? Imet penfrienda je bil takrat pravi hit. Bolj od daleč je bil, več točk si imel. No, vsaj pri nas je bilo tako.

Jaz sem s tem začela mislim, da v šestem razredu OŠ in tisti dve dopisovalki (obe iz Anglije) mi je uspelo ohraniti nekje do sredine srednje šole. Žal mi je bilo, ko smo izgubile stike (ena je odšla na fax, druga pa se je poročila). Vmes jih je bilo še najmanj 10 iz najrazličnejših koncev: Gana, Meksiko, Antigua, Avstralija, Malezija, Japonska, Finska, Italija,...

Iz srednješolskih let (oz. eno celo še iz osmega razreda) pa mi je do danes uspelo ohraniti 2 dopisovalca: Tamaro iz Argentine in Nataleta iz Italije. Pisma so počasi nadomestili maili in messenger ter tako omogočili hitrejšo komunikacijo. Žal pa se je na račun hitrejše komunikacije izgubil tisti čar, ko si ves nestrpen čakal na poštarja in če je iz svoje torbe privlekel kuverto s tujimi znamkami, je bilo veselje velikansko. Ne boste verjeli, da jaz vsa ta pisma še vedno hranim. Prav vsa, od prvega. Zložena lepo v leseni škatli in povezana s svilenim trakom. Za vsakega dopisovalca posebej. Vsake toliko jih vzamem v roke in ko jih berem se mi film dobesedno počasi vrti nazaj skozi leta tja do otroštva.

Od vseh mojih dopisovalcev sem najbolj navezana na Nataleta. Po 12 letih dopisovanja ga štejem med najboljše prijatelje. Fant, ki dela v italijanski vojni mornarici, z nalezljivim smislom za humor in pravim napoletanskim temperamentom, je res nekaj posebnega. Preko njegovih pisem sem spremljala prvo misijo v arabsko morje kmalu po napadu na dvojčka v New Yorku. Pisma so takrat potrebovala duplo časa, da so prišla do mene... V odprtih in s pečati obrambnega ministrstva ponovno zapečatenih pismih (vsa pošta, ki je prihajala iz misije je bila prebrana in šele nato dostavljena) mi je opisoval življenje na vojaški ladji, daleč v tujem morju... Kot sem že rekla, so pisma potrebovala 100 let, da so prispela na cilj in na srečo je vsake toliko priletel kakšen sms, ki mi je sporočal, da je vse ok.

No, ravno Nataletu sem se včeraj spravila pisat pismo (mi je že grozil z napadom na slovenske teritorjalne vode). Bil je prav fajn občutek popisat več strani, brez možnosti delete tipke. Danes ga moram odposlati in v naslednjih dneh me čaka še pismo za Tamaro.

Mogoče sem staromodna ali pa zgolj nostalgična, ampak pismo, napisano na roke, odposlano nekje tam daleč mi pomeni več kot 200 mailov na kupu. Mislim, da danes, ko se vsemu svetu tako mudi, ni lepšega kot si vzeti par minut časa, se s skodelico vročega čaja vsesti za mizo in napisati pismo dobremu prijatelju. Za tistih nekaj trenutkov čas upočasni svoj tek in nam ponudi možnost, da se oddahnemo od vsakodnevnega norenja naokrog.

Torej, če imate prijatelja, ki vam je pri srcu in s katerim se že dolgo niste slišali... vzemite si čas in mu napišite pismo. Zagotavljam vam, da ga bo vesel bolj kot telefonskega klica ali maila.

No, letim zdaj na pošto, da oddam pismo.

Ostanite pismeni oz. pisemski ;)

Danes sem si zaželela rožic...

2007-01-16T17:04:00.000+01:00

Ok, slikca mi ni glih ratala

Danes je spet meglen dan... Včerajšnje sončke me je tako razveselilo, da sem upala, da bo trajalo vsaj par dni... pa nič.... Smrk.... Ponovno sem se zbudila v mračno jutro in le s težavo odlepila glavo s povštra (še dobro, da me iz postelje dvignejo, drugače bi te dni preživela globoko pod kovtrom...)... Upala sem na miren dan v službi, pa se ni izkazal za tako mirnega... No, bil je pa kratek... Vsaj to...

Na poti domov sem zavila še v cvetličarno (kdor me pozna ve, da se rožicam s težavo odrečem)... In tam so se mi smehljale sončno rumene frezije in oranžne gerbere... No, zdaj se mi smejijo tukaj z računalniške mize in zdi se mi kot bi mi sijalo eno majhno sončece... Res sem si želela rožic....

Poljubček *

Pomlad

2007-01-10T21:06:00.000+01:00

Moj cyberdan je pripeljal do ene zanimive najdbe.... Za vse, ki bi vas zanimalo:

Vesna
Za nekatere le žensko ime, za druge pesniška sopomenka pomladi, za tretje poosebitev le-te... Beseda sama je praslovanska in pomeni pomlad, pojavla pa se v mnogih slovanskih jezikih: starocerkveni slovanščini, češčini, poljščini, ukrajinščini, ruščini. V latinščini za pomlad najedmo obliko ver, v sanskrtu vas-antas.

Etimološko raziskovanje pripelje so indoevropskega korena "aues", ki pomeni svetiti. Od tod nemara izhaja svetel, pozitiven značaj besede. Po mnenju nekaterih mitologov naj vesna sploh ne bi bila prava boginja. Povezujejo jo s kasnejšimi poosebitvami agrarnih obredih. Vendar pa je danes med ljudmi, če jih vprašate po starih slovanskih božanstvih, verjetno prav ona najbolj znana. In sicer kot boginja pomladi.

Morda ne bo nikoli natanko janso, kakšno je bilo njeno mesto v verovanju predkrščanskih ljudstev, a v njihovi zavesti je vsekakor bila. Če se poigramo z možnostjo, da je (bila) boginja pomladi, razcveta, življenja, lahko rečemo, da so jo nedvomno prikazovali (si jo zamišljali) kot lepo mlado dekle, odeto v svetle barve, pomladne cvetice in zelenje. V vseh kulturah boginjm plodnsti pripadata tudi bujno telo in dolgi lasje. Častile so jo predvsem mlade žene, se ji zaklinjale ter ji darovale. Prinašala jim je upanje, svetlobo, zavetje. Njej na čast so se ovile v obleko iz listja in cvetja ter pele in plesale. Pri tem so jih polivali z vodo, da bi bilo deževje obilnejše. Kot buditeljica, prinašalka pomladi je Vesna antipol Morane, boginje smrti, teme in zime. Vesna prinese zmago nad mrakom in hladom. Da bi pomagali pomladi in Morano čim prej pregnali, so na vzhodu zažigali lutko, ki je predstavljala to mračno božanstvo. Ponekod se izraz vesna uporablja za povsem drugačna bitja. Na Tolminskem so bile Vesne čarodejke. Morda so bile prvotno to služabnice boginje, ki so jo častile z različnimi obredi, sčasoma pa se je njihova podoba zameglila in so kasneje obveljale za čarodejke. Vesna se pojavlja tudi kot družabnica Vesnika, ki je sončni junak (podobno kot Kresnik in kasneje Zeleni Jurij). Naj je prebujanja pomladi "kriva" Vesna ali kdo drug..pomembno je le, da vsako leto spet pride, začne nov krog in novo življenje na temeljih starega.

CyberS

2007-01-10T20:20:00.000+01:00

Zeeeehhhh.... Spi se mi... ful... Neki se matram tle okrog novih Windowsow.... Vista... Je moj dragi glih kr instaleral (aja, ta post bo brez sumnikov in sicnikov, ker mi se ni instaliral slovenscine)... Luskani so... Ful bolj graficno dodelani in mau spominjajo na Linux (tudi tega se se moram naucit obvladat)... No, zacetek je vedno cuden... Moram ponovno vse zdownloadat, poiskat kje so se zgubili dokumenti, ki jih nujno rabim, pogruntat nove opcije... Skratka danes sem ciribiribicyber naravnana... Jao jao... tko se mi zeha, da si bom se celjust spahnila... Nc, grem dragega fehtat, da mi en pravi cajcek skuha... Tak dober z mlekcem in veliiiiik cukra...

Bodite krotki in se kmal javim z daljsim postom...

Cmik Cmak

2007-01-05T19:02:00.000+01:00

Pa še kratek opis vzdušja, ki me obdaja medtem, ko nastaja ta post:

Pišem, brišem in spet pišem... Čas gre naprej in tema je že objela Šmarje...Po dolini žari milijon malih svetlih lučk... Ladje na morju so kot lanterne, ki počasi drsijo po ogledalu... Ponekod še utripajo novoletne lučke...Tudi na mojem dreveščku... Ne, nisva ga še podrla... Preveč nama je všeč občutek topline, ki ga obdaja...V oknih se odsev mojih lučk meša s tistimi v dolini... V sobi igra tiha glasba...Nocoj se mi je zahotelo melodij iz, zdaj že daljnih, osemdesetih let...Na mizi gorijo svečke in oddajajo mehak vonj divjih vrtnic...

Mmmm...res se dobro počutim...

Če bi imela še jagode, bi bilo vse popolno... Mmmmm jagode... A mi jih kdo prinese?